Žmohtarija
13.-15.8.2004

Žmoht'n dan po končani poti preživetja
nekateri so vztrajni nekateri pa še niso radio-aktivni
pogled na taborni prostor sveta maša - naš Štefan
udeleženci in vsi skupaj
pospravljen prostor in oblast

 

Žmohtarija

 


      "Ne, ne, ne!" je težek zven v naših glavah govoril dušam, ko smo se na nesrece polni petek v trinajstem dnevu meseca avgusta odpravljali na pot in se peljali proti neznanemu cilju naproti. Duše so bile sicer voljne, a glave so nasprotovale odhodu in popotovanju. Vedele so namrec, da bo težko.
Vedele so, da bo neizogibno. Vedele so, da bo umazano. Trdno so se postavile v bran, neizprosno so se borile, vendar boj izgubile. Duše so si namreč zaželele sprostitve, srecanja, zabavanja, nehigieničnosti. Hrepenele so po pujsji rivieri ali ce povem po Domžalisch: dihale so le še za Žmohtarijo. In
tako se nas je na ta upirajoci se peti dan v tednu v Moravčah zbralo kar okrog sto polnoduščank in nasprotoglavcev.

Po zacetnem depresivnem postavljanju šotorov in dolgem deljenju vseobraznih majic je kmalu prišla na vrsto večerja s hrenovko in pa seveda večerni program. Le-ta nas je napolnil z dramatično zgodbo neke uši ter njeno črno usodo na ognju. Moč je bilo videti avanturo v preteklost, v čas letečih loncev, talecčh se sveč in pečenih pujsjih beder, v čas obilnih
služabnikov in krutih sestradanih kraljev, ki so za svojo minimalno srečo zahtevali od podložnikov poleg napornega plesanja na perutninski način tudi zavezovanje kraljevih čevljev. Vse to in še vec smo lahko nato kmalu prebavljali v svojih šotorih in obenem tiščali svoje oči močno skupaj, da bi
ob teh spominih na ekstremne prizore lahko zaspali brez gub na vekah. In ko nam je to končno uspelo, je bilo že jutro; bil je šesti dan, štirinajsti v mesecu. Močan udarec južnozahodnokitajskega gonga za prebuditev iz
podkožnega poslušanja Rdeče kapice, jutranja natezovalnica mišičnega tkiva in mučenje vikikreme z mazanjem na kruh so nas privedli vse do delavnic. Po nekajminutni izgubljenosti in debelih očeh smo bili kmalu pri stvari. Gradili smo splave, pravzaprav že prave bojne galeje, pisali romantične lirske tercine z znacilnimi stopicami, ustvarili požar ob navijanju bakel in barvali odvečne krpe blaga, ki smo jim strokovno rekli jadra. Po mali malici v času kosila se je v programu naredila luknja namenjena tako odsvetovani poti preživetja. In vožnji po vrtincih jezerske mlake na prej narejenih
galejah oziroma splavih. Da se je glava sekirala in duša nazdravljala, se je videlo tudi na naših obrazih. Vsak drugačne barve se je zacel pod komando Blaškinega okrepljenega glasu premikati v smeri blatne radosti. Blatni
tobogan s pristankom v bazenu, plezanje po steni šeste težavnostne stopnje, hoja po obnošenih bodicah, spet tobogan tokrat po drevesnih koreninah, ponovno rojevanje skozi malodimenzijske avtoplašče Eskimo S2, jogurt v
hladilniku ter hoja po nizkopretočnem potoku skozi kanale so nas le privedli do cilja. Od tod pa zopet start proti katapultom, splavom, polomljenim veslom in šifriranim geslom. A kjer je voda, tam je tudi steza, pravijo.
Resničnost tega reka se je tokrat skrivala v odtoku z visokim padcem vode, ki je izpiral zdravilno blato iz ušes in frizur. Privoščili smo si le še moment tuša v taboru in bili smo čisti ravno za večerjo. "Ne, ne, nism več s
tabo,?.." in še druge skladbe so bile namenjene za ta večer. Razni gibi, ogenj, petje, projekcija slik in film so bili krivi za kasnejše zehanje in utrujenost pa tudi za najemnino lončka kave in premlevanja besed nezaspanih v polnočnem klubu.

Nedelja, dan Marijinega vnebovzetja, zapovedan praznik, zapovedano bujenje tokrat v dveh delih. Najprej blaga mjuzikterapija, ki je začela iz naših možganskih debel in dvanajstnika izvabljati ostanke svetovnega prvenstva v gimnastiki na katerem smo sodelovali in ga spremljali v sanjah. Drugi del pa je bilo nespoštovanje osme osnovne človekove pravice do psihofizičnega nenapornega jutranjega odpiranja oči brez glasnega šepetanja na okna šotorov. Zopet zajtrk s kruhom in ostanki nenenačetega Nutella namaza z marmelado. Po tako obilnem polnjenju želodcnih vrečic pa je sledil Veliki finale: Splavarjenje in neusmiljena borba za oblast, podedovano od ubitega kralja. Ob očitnem primanjkljaju borcev je bila konkurenca še vedno huda. Ob enih so naše duše zacutile prijeten vonj kosila skupaj s sladoledom. Sledil je pospravljalni  del, podiralni del in čistilna akcija na šotorih. Kot se za nedeljo spodobi smo imeli skavti še skupno mašo. Sledil je zakljucek z gasilsko sliko in odhodom proti domovom.

       Duše in glave so v nas zopet začele boj, toda tokrat so zmagale glave, duše pa so se znašle v žalosti, a se ob enem veselile naslednjega poletja in tabora, podobnega našemu.

 

 

                                                                             naslednji dogodek