Žmohtarija
13.-15.8.2004
|
|
Žmoht'n dan |
po končani poti preživetja |
|
|
nekateri so vztrajni |
nekateri pa še niso radio-aktivni |
|
|
pogled na taborni prostor |
sveta maša - naš Štefan |
|
|
udeleženci |
in vsi skupaj |
|
|
pospravljen prostor |
in oblast |
Žmohtarija
"Ne, ne, ne!" je težek zven v naših glavah govoril dušam, ko smo se
na nesrece polni petek v trinajstem dnevu meseca avgusta odpravljali na
pot in se peljali proti neznanemu cilju naproti. Duše so bile sicer
voljne, a glave so nasprotovale odhodu in popotovanju. Vedele so namrec,
da bo težko.
Vedele so, da bo neizogibno. Vedele so, da bo umazano. Trdno so se
postavile v bran, neizprosno so se borile, vendar boj izgubile. Duše so si
namreč zaželele sprostitve, srecanja, zabavanja, nehigieničnosti.
Hrepenele so po pujsji rivieri ali ce povem po Domžalisch: dihale so le še
za Žmohtarijo. In
tako se nas je na ta upirajoci se peti dan v tednu v Moravčah zbralo kar
okrog sto polnoduščank in nasprotoglavcev.
Po zacetnem depresivnem postavljanju šotorov in dolgem deljenju
vseobraznih majic je kmalu prišla na vrsto večerja s hrenovko in pa seveda
večerni program. Le-ta nas je napolnil z dramatično zgodbo neke uši ter
njeno črno usodo na ognju. Moč je bilo videti avanturo v preteklost, v čas
letečih loncev, talecčh se sveč in pečenih pujsjih beder, v čas obilnih
služabnikov in krutih sestradanih kraljev, ki so za svojo minimalno srečo
zahtevali od podložnikov poleg napornega plesanja na perutninski način
tudi zavezovanje kraljevih čevljev. Vse to in še vec smo lahko nato kmalu
prebavljali v svojih šotorih in obenem tiščali svoje oči močno skupaj, da
bi
ob teh spominih na ekstremne prizore lahko zaspali brez gub na vekah. In
ko nam je to končno uspelo, je bilo že jutro; bil je šesti dan,
štirinajsti v mesecu. Močan udarec južnozahodnokitajskega gonga za
prebuditev iz
podkožnega poslušanja Rdeče kapice, jutranja natezovalnica mišičnega tkiva
in mučenje vikikreme z mazanjem na kruh so nas privedli vse do delavnic.
Po nekajminutni izgubljenosti in debelih očeh smo bili kmalu pri stvari.
Gradili smo splave, pravzaprav že prave bojne galeje, pisali romantične
lirske tercine z znacilnimi stopicami, ustvarili požar ob navijanju bakel
in barvali odvečne krpe blaga, ki smo jim strokovno rekli jadra. Po mali
malici v času kosila se je v programu naredila luknja namenjena tako
odsvetovani poti preživetja. In vožnji po vrtincih jezerske mlake na prej
narejenih
galejah oziroma splavih. Da se je glava sekirala in duša nazdravljala, se
je videlo tudi na naših obrazih. Vsak drugačne barve se je zacel pod
komando Blaškinega okrepljenega glasu premikati v smeri blatne radosti.
Blatni
tobogan s pristankom v bazenu, plezanje po steni šeste težavnostne
stopnje, hoja po obnošenih bodicah, spet tobogan tokrat po drevesnih
koreninah, ponovno rojevanje skozi malodimenzijske avtoplašče Eskimo S2,
jogurt v
hladilniku ter hoja po nizkopretočnem potoku skozi kanale so nas le
privedli do cilja. Od tod pa zopet start proti katapultom, splavom,
polomljenim veslom in šifriranim geslom. A kjer je voda, tam je tudi
steza, pravijo.
Resničnost tega reka se je tokrat skrivala v odtoku z visokim padcem vode,
ki je izpiral zdravilno blato iz ušes in frizur. Privoščili smo si le še
moment tuša v taboru in bili smo čisti ravno za večerjo. "Ne, ne, nism več
s
tabo,?.." in še druge skladbe so bile namenjene za ta večer. Razni gibi,
ogenj, petje, projekcija slik in film so bili krivi za kasnejše zehanje in
utrujenost pa tudi za najemnino lončka kave in premlevanja besed
nezaspanih v polnočnem klubu.
Nedelja, dan Marijinega vnebovzetja, zapovedan praznik, zapovedano bujenje
tokrat v dveh delih. Najprej blaga mjuzikterapija, ki je začela iz naših
možganskih debel in dvanajstnika izvabljati ostanke svetovnega prvenstva v
gimnastiki na katerem smo sodelovali in ga spremljali v sanjah. Drugi del
pa je bilo nespoštovanje osme osnovne človekove pravice do psihofizičnega
nenapornega jutranjega odpiranja oči brez glasnega šepetanja na okna
šotorov. Zopet zajtrk s kruhom in ostanki nenenačetega Nutella namaza z
marmelado. Po tako obilnem polnjenju želodcnih vrečic pa je sledil Veliki
finale: Splavarjenje in neusmiljena borba za oblast, podedovano od ubitega
kralja. Ob očitnem primanjkljaju borcev je bila konkurenca še vedno huda.
Ob enih so naše duše zacutile prijeten vonj kosila skupaj s sladoledom.
Sledil je pospravljalni del, podiralni del in čistilna akcija na šotorih.
Kot se za nedeljo spodobi smo imeli skavti še skupno mašo. Sledil je
zakljucek z gasilsko sliko in odhodom proti domovom.
Duše in glave so v nas zopet začele boj, toda tokrat so zmagale
glave, duše pa so se znašle v žalosti, a se ob enem veselile naslednjega
poletja in tabora, podobnega našemu.
naslednji dogodek
|