Zimovanje PP
Dolenja vas pri Ribnici
24.-26.2.2006
 |
 |
| ko smo prišli | v naši sobici |
 |
 |
| kej nejs vejdu | + in - |
 |
 |
| raziskovanje kraja | Silvo Plut s.p. |
 |
 |
| smo se zgubil pa noč bo | delamo bivak |
 |
 |
| lepo stene | pa streho |
 |
 |
| pa še štrik napnemo, za medveda | odprava na Mars |
 |
 |
| ekipa, ki bo prva stopila na Mars | izdelava zastave |
 |
 |
| ena ekipa | in druga |
 |
 |
| na poti na Mars | pristali smo |
 |
 |
| raziskovanje kraja | ko se za hip ustavimo in se zazremo |
 |
 |
| le kaj je to | raketa SVRA |
 |
 |
| raketa druge ekipe | Plavalka |
 |
 |
| Astronomka | Štrikarca in poznavalec bontona |
 |
 |
| jst pa znam z elastiko | pomivamo |
 |
 |
| sirček za na makarone | dej zbriš sliko |
 |
 |
| telefonska govorilnica | tepih dol |
 |
 |
| tepih gor | ja dobr je seštrikan |
 |
 |
| kam pa pridemo če ne bi blo | ja tepih pa mora bit v redu |
 |
 |
| pometa se | in pomiva |
 |
 |
| čist zares | eni pa nosijo naslanjajoče se breme |
 |
 |
| mal vitaminčkov | in Kajamskih otokov |
 |
 |
| listki s plusi in minusi | kje nejs vejdu |
Štiriindvajseti februar – dan D za naše zimovanje. Pravzaprav se vse skupaj ni pričelo šele takrat, ampak že kar nekaj tednov prej, ko smo vso stvar začeli načrtovati ter izdelovati okviren in nato celoten program. Priprav niti ni bilo toliko, kot bi jih pričakovali na prvi pogled, mogoče tudi zato, ker smo velikokrat zabeležili najnižjo udeležbo prav na sestankih, ko se je moralo razpravljati o tej temi. Kljub temu nam je uspelo določiti vse najnujnejše in na ta petek v februarju res odjezdili. V jeklenih konjičkih, seveda.
Torej … Nalaganje opreme in odhod ob pol sedmih s parkirišča v Stari Loki ter pobiranje ljudi spotoma po postajah na Godešiču in v Retečah. Tako se nas je osem ljudi v dveh avtomobilih znamke Volkswagen odpeljalo proti Dolenji vasi, vasi oddaljeni 5 km iz Ribnice. V čisti temi in obilnem sneženju smo se počasi, ampak res počasi, približevali svojemu cilju ter si na vse mogoče načine krajšali pot. Okrog devetih smo prispeli pred župnišče v Dolenji vasi, kjer nas je sprejelo kar nekaj gospa in pa kasneje tudi tamkajšnji župnik. Naj ne ostane skrito, da tamkajšnji župnik prihaja iz naših koncev, kar se mu seveda popolnoma pozna. Kje? Na naglasu seveda! J Počasi smo se nekako razporedili po sobi, se spoznali z našim WC-jem, kuhinjo in hodnikom. V vseh je bilo čutiti nekakšno vznemirjenje, saj se je naposled po tednu garanja v šoli le začelo naše zimovanje.
Najprej smo se organizirano razdelili v tri skupine in jim nadeli razpoznavna imena: Plut, H5N1 ter Tamiflu, ki se je kasneje iz neznanega vzroka preimenovala v Zblojence. Vsaka skupina je dobila svoje naloge. Tako so prvi začeli s pripravljanjem »filomase« za naše želodčke, drugi so morali pripraviti naša ležišča, tretji pa so ribali zapečena dna loncev po večerji. V opravljanju nalog smo se tekom zimovanja menjali. Po kratki misli iz Svetega pisma, ki nas je spremljala na naš prvi večer, smo šli le še na srednje dolg sprehod po vasi. Na poti smo srečali celo tri brate skavte in pa še nekaj ljudi, ki so se na mrzel večer dokaj različno odzvali na naš obisk v deželi medvedov in volkov. Po pozni vrnitvi smo vsakemu udeležencu zimovanja na majhen listek napisali še kakšen + in - ; t.j. dejanje/stvar, ki nam je bilo čez dan z njegove strani všeč ter dejanje/stvar, ki nam ni bila tako simpatična. Prav tako so dobile + in – tudi skupine. Skupina z največ + je imela možnost izbire glede stvari in »preizkusov«, ki smo jih počeli v okviru skupin. Čisto za posladek pa takoj po umivanju zob še pravljica za lahko noč – seveda povezana s temo zimovanja. JJ
Sobota je bila najbolj naporna. Takoj po zajtrku smo po skupinah odšli na pot. Vsaka je šla v svojo vas, kjer je s strani domačinov in lastnih opazovanj poskušala izvedeti čimveč o prebivalcih, njihovih navadah, obrteh, običajih, hrani … Vse to je trajalo približno tri ure oziroma do kosila. Popoldne je bil na vrsti povsem praktično-teoretični skavtski del zimovanja. Šli smo na nekoliko oddaljen hrib/grič, kjer smo v zavetju dreves iz snega, šotork in vrvi naredili simpatičen, topel bivak. Poleg tega smo okrog in okrog napeljali še vrv, v primeru, da bi se okrog plazil kakšen nepridiprav v obliki medveda. Pošteno smo se namučili ter si zaslužili še poslednjo večerjo v ribniškem koncu. Ker je bila pustna sobota, smo se v okviru večernega programa napravili v pustne maske tudi mi. Uradno smo bili v skafandre oblečeni vesoljci z baklami, ki gredo na Mars. V resnici pa smo bolj izgledali kot preganjalci H5N1. Na Mars smo brez velikih težav res poleteli, tam opravili nekaj naših nalog, ki smo jih imeli, kot prvi, ki so tja stopili, nato pa so nas kar pregnali dol. Tako smo se po nekaj minutnem poletu spet znašli na trdnih tleh pred župniščem ter v naših kostumih naredili še kratek obhod po vasi, kjer smo kar nekaj ljudem sprostili adrenalin. Sledili so še krofi za polnočno malico in podelitev veščin, ki so jih nekateri uspešno opravili, po umitih zobeh pa je sledilo sladko spanje.
Nedelja je minila še najhitreje, saj smo se kmalu po maši in kosilu odpravili domov. Seveda smo prej po skavtsko vse pospravili. Beseda je nanesla tudi na načrte in dogodke, ki se bodo odvijali preko celotnega preostanka skavtskega leta. Podelili smo še zadnje + in -, nato pa hop v konjička in hitro domov. Na žalost konec zimovanj za letos.
Barbara & Tina Volčič, Drzna ovca & Radioaktivni skovik