Zimovanje IV
- Martin Krpan -
19.-22.2.2005
 |
 |
| V Žireh | na poti |
 |
 |
| pospravljanje in | pripravljanje sob |
 |
 |
| s tem kar je na teh se bomo pa greli | še eno lukno |
 |
 |
| eni pojejo | drugi pomivajo |
 |
 |
| jutranji tek | in razgibavanje |
 |
 |
| dol in | vstran |
 |
 |
| to smo mi | zajtrk vabi |
 |
 |
| la la la la la la la | la la la la la la la |
 |
 |
| lejte mena | še dobr da ni visok |
 |
 |
| vou | ej bejž mi s poti |
 |
 |
| zdej pa gor tečt pa dol puzat | aaaaaaaaaaaa Martin Krpaaaan |
 |
 |
| dobr je | kukuc |
 |
 |
| a ni dober angelček | sej sem vedu da me je ponoč zeblo |
 |
 |
| pometi ali pohodi | edino drva so razsekana |
 |
 |
| zima ali pomlad - sneg ali sonce | zastavi |
 |
 |
| joj kaj pa je tu | a Vesna |
 |
 |
| med 31 in 40 | levo, desno, naprej, nazaj, NE (10) |
 |
 |
| malo pomiti | ter s ta bolšo moko narediti |
 |
 |
| najboljšo | pico |
 |
 |
| pospravljanje | ja vse je v redu |
 |
 |
| škljoc | in gremo domov |
ZIMOVANJE IV –Ledine nad Idrijo, 19-22.2. 2005
NEDELJA 20.2. 2005
Bujenje z pokrovkami, v tem se vidi kako so naši voditelji sočutni z našim spancem. Kmalu za bujenjem se smo zbrali zunaj- sledila je telovadba. Kot vsako jutro tek do šole tam pa gimnastične vaje. Ko smo bili že do dobra pretegnjeni in raztegnjeni, smo se odpravili na zajtrk, saj smo bili že vsi zelooooooooo lačni. Pri zajtrku smo imele stonoge glavno besedo, v kuhinji mislim. Ob 8. 45. smo se odpravili v sosednjo cerkev, pri kateri smo se pokazali tudi skavti, z uvodom v Oče naš in mir, prejšnji večer pa smo sestavili tudi prošnje. Po maši je sledil dvig zastave nato pa noter na toplo. Kasneje, ko smo bili udobno nameščeni v »jedilnici«, sta nas Miha in Gaber naučila izdelovati obročke, ki nam krasijo rutice. Sledilo je kosilo, nato pa ………….. pot preživetja, kjer smo hodili po vrveh in imeli petelinje boje: Lucija-Gaber, Lucija-Jernej in Jernej-Gaber. O končnih rezultatih pa kdaj drugič. Druga naloga je bila slalom navzgor in kotaljenje navzdol. Pod tretjo nalogo pa je bil spust navzdol z (nikoli se ne morem, spomnit kako se reče) aja škripcem. Vsi izmučeni smo de vrnili »domov«, kjer smo se preoblekli in pogreli. Zvečer je bil program, ki smo ga sestavili sami, nato pa večerna molitev in lahko noč.
Ustrežljiva ovca, Lucija Kermelj
PONEDELJEK 21.2. 2005
Ko smo se 21.2. na Ledinah zbudili je bila ura 7:30. Zdelo se nam je čudno saj smo vedno vstajali ob sedmih. Ker smo bili navajeni zgodaj vstajati nismo mogli zaspati nazaj, zato smo še eno uro poležavali. Nato smo imeli telovadb, nato pa zajtrk in dvig zastave. Čez nekaj časa je Nace poklical mene in Emo in nama povedal, da gremo na pohod. Vsak vod je dobil kuverto z navodili, lonec, gorilnik in hrano. Sledilo je ocenjevanje sob nato pa smo se odpravili: stonoge + čebela proti Breznici, Levi pa na Mrzli vrh. Pot po kateri smo hodili je bila zasnežena in se je kmalu začela dvigati navzgor. Za nalogo smo morali poiskati kapelico in iz spominske plošče prepisati vsebino. Ko smo to naredili smo spustili do bližnjih hiš in povprašali za zgodovino in običaje. Povedali so nam, da je bilo leta 1952 dva in pol metra snega, ki je zahteval dve smrtni žrtvi. Mrzli vrh se imenuje zato, ker vedno piha mrzli veter. Ko sva z začasnim podvodnikom skidala dvorišče so nas povabili na čaj. Kmalu na poti nazaj smo se ustavili in si skuhali špagete. Ker smo bili med kosilom pri miru nas je zeblo, smo pol poti tekli. Ko smo prišli nazaj smo izvedli klic. Ko so prišle iz Breznice stonoge smo se odpravili na bitko z Brdavsom. Po uspešnem boju se nem je prilegla večerja. Sledilo je poročanje iz poti. Ob enajstih zvečer pa smo se odpravili spat.
Gaber Bobnar
ZIMOVANJE IV-LEDINE NAD IDRIJO
V soboto 19.2.2005 smo se odpravili na zimovanje v Ledine nad Idrijo. Starši so nas pripeljali na parkirišče nasproti avtobusne postaje. Od tu smo se peljali približno pol ure z avtobusom, nekateri tudi z avtom proti Idriji. Sonce je sijalo, pot je bila krasna, na začetku malo bolj naporna, zaradi strme poti, pa tudi nahrbtniki niso bili ravno lahki. Ko pa se je bilo tiste hujše strmine konec je bilo prav lepo hoditi in uživati ob pogledu na naravo. Le to je bilo narobe, da ni bilo snega. Prehodili smo približno 7 km, ko smo končno prispeli do hiše, kjer naj bi prebivali teh nekaj dni. Na mizi nas je že čakalo kosilo, ki smo ga z navdušenjem pojedli, saj smo bili lačni po naporni poti. Ta dan nismo delali nič posebnega, pospravljali in urejali smo sobe, ki niso bile ravno v najlepšem redu. Morali pa smo še sestaviti prošnje za nedeljsko mašo.
Naslednji dan smo imeli mašo in pot preživetja. Če si preživel to pot, si jo pač preživel, če si umrl, si pač umrl. Pot ni bila ravno težka zato smo brez problemov vsi preživeli. Tisti večer se nam je uresničila tudi ta želja, da je začel padati že težko pričakovani sneg, ki smo ga bili vsi veseli. Večere smo si krajšali s prepevanjem in igranjem kitare, ali pa smo se šli tudi kakšne igre, ki so bile prav zabavne.
V ponedeljek zjutraj smo videli koliko snega je zapadlo čez noč. Bilo ga je kar nekaj in skoraj vsi smo slutili, da bosta prihodnji dva dneva bolj razburljiva kot sta bili sobota in nedelja. Potem je bil zajtrk, za zajtrkom pa pregledovanje sob. Takrat smo tudi izvedeli, da bomo danes imeli razburljiv dan, kajti imeli bomo hajk.. Kljub snežnim razmeram smo hitro vzeli pot pod noge. Kosilo smo si morali sami pripraviti. Ko smo rešili določene naloge, ki so nam bile zadane, smo se vrnili domov. Srečno, če ne štejemo da se je Ema urezala s konzervo v prst. Ko smo prišli domov pa nas je čakal še en izziv. Izziv z Brdavsom. Ker nas je med taborom povezovala zgodba Martina Krpana, smo zdaj prišli do tistega dela, ko smo morali premagati Brdavsa. Seveda smo ga brez posebnih težav premagali. Pozno v večer, skoraj opolnoči smo se vsi utrujeni od napornega hajka in izziva z Brdavsom odpravili spat. Je pa že držalo, da te sneg utrudi.
In vse se mora enkrat končati. Z neverjetno hitrostjo se je približal zadnji dan tabora. Dan se je pričel zelo zgodaj z razburljivim alarmom. Pozneje se je dan nadaljeval bolj ali manj normalno. Pospravljanje sob, in ostalih prostorov, urejanje okolice in ker nismo imeli dosti časa je tudi kosilo bilo bolj skromno. Kmalu smo bili že vsi pripravljeni za odhod. Pot je bila manj naporna kot v soboto, čeprav takrat ni bilo snega. Med potjo se je zgodilo tudi nekaj nesreč, ki pa niso bile hujše. Kmalu smo že sedeli v udobnem avtobusu in se peljali proti Škofji Loki. Ko smo prispeli v Škofjo Loko, smo vzeli svoje nahrbtnike in počakali na prevoz za domov. Čez nekaj časa smo že bili vsi doma v posteljah, ker smo bili ne malo izmučeni. No, skoraj vsi.
Ana Križaj