Stična 2002
20.-22.9.2002











 Za dober dan smo poprijeli za delo    Naši sosedi so se pripeljali s kolesi









            izdelovanje puščic                              in pakiranje soli 









  Utrujeni smo se podali v spalke            Osrednja prireditev









 Poskrbeli smo za naše želodčke                   in za okolico









     Večerna predstavitev dneva               Reci meni koga ljubiš









                 Koga ljubiš                             in odpujsali smo domov.

Stična 2002

V soboto 14.9. smo imeli prvi sestanek s skavtsko skupino Škofja Loka 2 oziroma z klanom Drznih skovikov, kakor se imenujemo. Tomaž je na tem srečanju predlagal, da bi šli letos v Stično za tri dni, z namenom, da bi prvi dan pripravljali za prireditev, drugi dan bi pomagali pri programu, tretji dan pa bi pospravljali smeti za današnjo veselo mladino. Ideja je bila zanimiva za vse, to se je pokazalo tudi s tem, da smo še isti teden, v petek, prišli skupaj skoraj vsi skavti PP-ja iz Škofje Loke 2. Z avtobusom smo šli do Ljubljane, od tam pa smo vožnjo nadaljevali z vlakom. Na železniški postaji smo se razdelili v tri skupine, ki so imela svoja imena. Čistost , Odkritosrčnost in Požrtvovalnost so tri skavtske vrline, to pa so bila hkrati tudi imena teh treh skupin, katerih namen je bil, da se med seboj bolje spoznamo, kajti veliko nas je bilo takih, ki smo drug drugega prvič videli na sobotnem srečanju. Naša naloga je bila,da se med seboj pogovarjamo, tema pa je bila poljubna. Jaz, Nace in Neža smo se pogovarjali o maturantskih izletih in seveda o šoli, pa še kakšna stvar je prišla vmes takrat, ko smo že pešačili proti Stiškemu samostanu. Iz železniške postaje v Ivančne Gorice pa do Stične ni pretirano daleč, tako da smo kmalu prišli do samostana. Takoj, ko smo spustili nahrbtnike z naših ram, smo dobili nalogo in sicer postaviti velik vojaški šotor, v meditativnem parku, kjer tudi raste grozdje, ki ga je prepovedano rabutat. Naloga ni bila težka predvsem zato, ker je bil z nami naš vrli vojak Paulusov Tomaž. Kmalu za tem je bila na vrsti večerja na kateri so bili še Hitri Polži, ki so tisti večer še zadnjič vadili pred nastopom naslednji dan. Bili so tudi skavti iz Škofje Loke 1 in skavti iz Grosupelj 1, ki so čez noč pazili na ozvočenje, kakor jaz vem. Po večerji nas je čakalo postavljanje posameznih delavnic, in leplenje puščic, ki so kazale, kje so delavnice. Med delom smo srečali tri možake, ki so lepili na drevesa in zidove neke druge zadeve ( naslednji dan zjutraj smo tudi te zadeve počistili ). Nato smo sestavili še dve stojnici in postorili še nekatere malenkosti. Cel večer sem se spraševal kako bojo potekale delavnice na prostem v primeru, da bo deževalo. Moj strah je bil potem odveč, saj naslednji dan skoraj ni bilo dežja nad Stično le pred deseto je občasno nekoliko rosilo.

Preden smo se vsi odpravili spat je bila ura že ena . Komaj smo zatisnili oči in že je začelo zvoniti vsi zvonovi v turni ob štirih zjutraj. Za nas je bilo to kar lepo presenečenje za duhovnike v tem samostanu pa najbrž vsakodnevna navada najbrž so jih zvonovi klicali k jutranji molitvi. No mi nismo bili dovolj zbujeni in smo kmalu spet zaspali nazaj, do sedmih in se najprej odpravili v zelo lepo kapelco. Ob pol osmih pa smo že imeli zajtrk. Že prejšnji večer so dobili Mitja, Nace, Tomaž in Luka nalogo da bodo redarji in pazili na red v okolici Stične v času prireditve. Prejšnji dan so punce narezale kruh na manjše koščke in dale koščke kruha v pehar tako, da je bil poln kruha. Poln pehar smo trije trdno držali v rokah, Kristina pa je v posodi imela sol. Postavili smo se na pot, ki je vodila do prizorišča in vsakega povabili, da vzame košček kruha in ga pomoči v sol. Seveda smo vsakemu, kogar je stvar zanimala, morali razložiti da je to star slovanski običaj s katerim daš gostu dobrodošlico in ga s tem pozdraviš. To je vedelo zares malo ljudi. Nekoliko več je bilo tistih, ki so sploh vzeli kruh veliko pa je bilo takih, ki so se na daleč ognili naši veseli druščini. Kruh smo delili do začetka prireditve in moram reči, da ga je ostalo zelo veliko. Med prireditvijo smo se namestili pod streho na desni strani, kjer je bilo še veliko drugih slovenskih skavtov in skavtinj. Najprej so Polži pozdravili s plesom nato je bila maša, ki je imela temo o soli .Po maši smo šli na tradicionalno srečanje skavtov na Stiškem pokopališču, katerega smo zaradi kosila delno zamudili. Na vrsti so bile delavnice in dosti ljudi ni imelo kaj početi, ker so bile delavnice prenatrpane. Jaz sem šel na delavnico, ki jo je vodil škof Uran in moram reči da je bilo zelo zanimivo poslušati njegove zgodbe. Po delavnicah je bil koncert, po koncertu pa konec srečanja. Vsi so odkorakali proti svojim avtobusom, le mi smo ostali. Imeli smo večerjo nato pa smo se odpravili pospravljat smeti. Zdi se mi, da okolica ni bila tako polna smeti, kot sem pričakoval a klub temu je pospravljanje trajalo kar nekaj časa. Potem smo podrli še tisti dve stojnici, ki smo jih prejšnji večer sestavili. Obiskali smo še zapuščeno hišo, ki je bila polna pajkovih mrež, namreč mreža se je vila od stropa do tal po celi dolžini stanovanja, skavt se seveda tega ne bo ustrašil. Sledila je večerja in po večerji počitek. Prvo noč smo spali na tleh v učilnici, za drugo noč pa so nam dovolili, da gremo spat v bivšo klavzuro v tople postelje. Preden smo šli spat smo se zbali v eni od dvoran v samostanu in vsaka skupina je zaigrala eno igrico, ki je prikazovala značilnost tistega dne. Jaz, Nace in Neža smo zaigrali kako je bilo prijetno spati na tleh prejšnjo noč, ko je najprej nekdo smrčal, potem je prišla mušica, potem je pihalo skozi okno, potem pa je začelo zvoniti,…, nato smo se šli še spovednico in nekatere druge fore, ki pa se žal niso vse posrečle. Po igrici smo najpogumnejši odigrali še Tarock. Nasledje jutro je bilo prijetno predvsem zaradi tega, ker smo se zbudili naspani. Ko smo vstali smo pozajtrkovali, se uredili in malo postali v kapelici. Potem smo se zbrali v isti dvorani, kot prejšnji večer. Tokrat smo se šli igro, ki je šla tako, da je Manca najprej povedala zgodbo o živali, ki je hotela nekaj ukrasti in je zagledala drugo žival, se jo ustrašila in zbežala, tista žival katero je zagledala, je imela isti namen in njej se naredi isto in to se ponavlja dokler policaj na koncu ujame tatu, ki se ustraši miške ( nekaj takega ) to je poslušal Luka in je moral brez besed in brez vseh glasov to zaigrati Andreji, ki ni slišala zgodbe. Ona je potem zgodbo, ki jo je videla z besedami obnoviti naslednjemu, ki jo je potem zaigral. Na koncu je seveda ven prišla povsem druga zgodba. Po tem, ko smo vse pospravili za seboj smo se ustavili v sosednji krčmi in naročili dve družinski pici. Potem pa je prišel čas odhoda. Na postaji smo se šli hitro spremeni gibe,… in vlak ki nas je popeljal domov je bil že tu.

                                                                                                Anže Bertoncelj

                                                                              naslednji dogodek