Stična 2002
20.-22.9.2002
Za dober dan smo poprijeli za delo Naši sosedi so
se pripeljali s kolesi
izdelovanje puščic
in pakiranje soli
Utrujeni smo se podali v
spalke
Osrednja prireditev
Poskrbeli smo za naše želodčke
in za okolico
Večerna predstavitev
dneva
Reci meni koga ljubiš
Koga ljubiš
in odpujsali smo domov.
Stična 2002
V soboto 14.9. smo imeli prvi sestanek s skavtsko skupino Škofja Loka 2
oziroma z klanom Drznih skovikov, kakor se imenujemo. Tomaž je na tem srečanju
predlagal, da bi šli letos v Stično za tri dni, z namenom, da bi prvi
dan pripravljali za prireditev, drugi dan bi pomagali pri programu, tretji
dan pa bi pospravljali smeti za današnjo veselo mladino. Ideja je bila
zanimiva za vse, to se je pokazalo tudi s tem, da smo še isti teden, v
petek, prišli skupaj skoraj vsi skavti PP-ja iz Škofje Loke 2. Z
avtobusom smo šli do Ljubljane, od tam pa smo vožnjo nadaljevali z
vlakom. Na železniški postaji smo se razdelili v tri skupine, ki so
imela svoja imena. Čistost , Odkritosrčnost in Požrtvovalnost so tri
skavtske vrline, to pa so bila hkrati tudi imena teh treh skupin, katerih
namen je bil, da se med seboj bolje spoznamo, kajti veliko nas je bilo
takih, ki smo drug drugega prvič videli na sobotnem srečanju. Naša
naloga je bila,da se med seboj pogovarjamo, tema pa je bila poljubna. Jaz,
Nace in Neža smo se pogovarjali o maturantskih izletih in seveda o šoli,
pa še kakšna stvar je prišla vmes takrat, ko smo že pešačili proti
Stiškemu samostanu. Iz železniške postaje v Ivančne Gorice pa do Stične
ni pretirano daleč, tako da smo kmalu prišli do samostana. Takoj, ko smo
spustili nahrbtnike z naših ram, smo dobili nalogo in sicer postaviti
velik vojaški šotor, v meditativnem parku, kjer tudi raste grozdje, ki
ga je prepovedano rabutat. Naloga ni bila težka predvsem zato, ker je bil
z nami naš vrli vojak Paulusov Tomaž. Kmalu za tem je bila na vrsti večerja
na kateri so bili še Hitri Polži, ki so tisti večer še zadnjič vadili
pred nastopom naslednji dan. Bili so tudi skavti iz Škofje Loke 1 in
skavti iz Grosupelj 1, ki so čez noč pazili na ozvočenje, kakor jaz
vem. Po večerji nas je čakalo postavljanje posameznih delavnic, in
leplenje puščic, ki so kazale, kje so delavnice. Med delom smo srečali
tri možake, ki so lepili na drevesa in zidove neke druge zadeve (
naslednji dan zjutraj smo tudi te zadeve počistili ). Nato smo sestavili
še dve stojnici in postorili še nekatere malenkosti. Cel večer sem se
spraševal kako bojo potekale delavnice na prostem v primeru, da bo deževalo.
Moj strah je bil potem odveč, saj naslednji dan skoraj ni bilo dežja nad
Stično le pred deseto je občasno nekoliko rosilo.
Preden smo se vsi odpravili spat je bila ura že ena . Komaj smo zatisnili
oči in že je začelo zvoniti vsi zvonovi v turni ob štirih zjutraj. Za
nas je bilo to kar lepo presenečenje za duhovnike v tem samostanu pa
najbrž vsakodnevna navada najbrž so jih zvonovi klicali k jutranji
molitvi. No mi nismo bili dovolj zbujeni in smo kmalu spet zaspali nazaj,
do sedmih in se najprej odpravili v zelo lepo kapelco. Ob pol osmih pa smo
že imeli zajtrk. Že prejšnji večer so dobili Mitja, Nace, Tomaž in
Luka nalogo da bodo redarji in pazili na red v okolici Stične v času
prireditve. Prejšnji dan so punce narezale kruh na manjše koščke in
dale koščke kruha v pehar tako, da je bil poln kruha. Poln pehar smo
trije trdno držali v rokah, Kristina pa je v posodi imela sol. Postavili
smo se na pot, ki je vodila do prizorišča in vsakega povabili, da vzame
košček kruha in ga pomoči v sol. Seveda smo vsakemu, kogar je stvar
zanimala, morali razložiti da je to star slovanski običaj s katerim daš
gostu dobrodošlico in ga s tem pozdraviš. To je vedelo zares malo ljudi.
Nekoliko več je bilo tistih, ki so sploh vzeli kruh veliko pa je bilo
takih, ki so se na daleč ognili naši veseli druščini. Kruh smo delili
do začetka prireditve in moram reči, da ga je ostalo zelo veliko. Med
prireditvijo smo se namestili pod streho na desni strani, kjer je bilo še
veliko drugih slovenskih skavtov in skavtinj. Najprej so Polži pozdravili
s plesom nato je bila maša, ki je imela temo o soli .Po maši smo šli na
tradicionalno srečanje skavtov na Stiškem pokopališču, katerega smo
zaradi kosila delno zamudili. Na vrsti so bile delavnice in dosti ljudi ni
imelo kaj početi, ker so bile delavnice prenatrpane. Jaz sem šel na
delavnico, ki jo je vodil škof Uran in moram reči da je bilo zelo
zanimivo poslušati njegove zgodbe. Po delavnicah je bil koncert, po
koncertu pa konec srečanja. Vsi so odkorakali proti svojim avtobusom, le
mi smo ostali. Imeli smo večerjo nato pa smo se odpravili pospravljat
smeti. Zdi se mi, da okolica ni bila tako polna smeti, kot sem pričakoval
a klub temu je pospravljanje trajalo kar nekaj časa. Potem smo podrli še
tisti dve stojnici, ki smo jih prejšnji večer sestavili. Obiskali smo še
zapuščeno hišo, ki je bila polna pajkovih mrež, namreč mreža se je
vila od stropa do tal po celi dolžini stanovanja, skavt se seveda tega ne
bo ustrašil. Sledila je večerja in po večerji počitek. Prvo noč smo
spali na tleh v učilnici, za drugo noč pa so nam dovolili, da gremo spat
v bivšo klavzuro v tople postelje. Preden smo šli spat smo se zbali v
eni od dvoran v samostanu in vsaka skupina je zaigrala eno igrico, ki je
prikazovala značilnost tistega dne. Jaz, Nace in Neža smo zaigrali kako
je bilo prijetno spati na tleh prejšnjo noč, ko je najprej nekdo smrčal,
potem je prišla mušica, potem je pihalo skozi okno, potem pa je začelo
zvoniti,…, nato smo se šli še spovednico in nekatere druge fore, ki pa
se žal niso vse posrečle. Po igrici smo najpogumnejši odigrali še
Tarock. Nasledje jutro je bilo prijetno predvsem zaradi tega, ker smo se
zbudili naspani. Ko smo vstali smo pozajtrkovali, se uredili in malo
postali v kapelici. Potem smo se zbrali v isti dvorani, kot prejšnji večer.
Tokrat smo se šli igro, ki je šla tako, da je Manca najprej povedala
zgodbo o živali, ki je hotela nekaj ukrasti in je zagledala drugo žival,
se jo ustrašila in zbežala, tista žival katero je zagledala, je imela
isti namen in njej se naredi isto in to se ponavlja dokler policaj na
koncu ujame tatu, ki se ustraši miške ( nekaj takega ) to je poslušal
Luka in je moral brez besed in brez vseh glasov to zaigrati Andreji, ki ni
slišala zgodbe. Ona je potem zgodbo, ki jo je videla z besedami obnoviti
naslednjemu, ki jo je potem zaigral. Na koncu je seveda ven prišla povsem
druga zgodba. Po tem, ko smo vse pospravili za seboj smo se ustavili v
sosednji krčmi in naročili dve družinski pici. Potem pa je prišel čas
odhoda. Na postaji smo se šli hitro spremeni gibe,… in vlak ki nas je
popeljal domov je bil že tu.
Anže Bertoncelj
naslednji dogodek
|