VIKEND SKVO
Stara Loka & Gardaland
8.-10.9.2006
 |
 |
| prva je prišla Mateja | nato pa še Tina |
 |
 |
| in Mojca | zavezali smo jim oči |
 |
 |
| in jih odpeljali daleč stran | vaše poslanstvo je,... |
 |
 |
| ... sedaj pa na pot | medtem pa |
 |
 |
| pripravljamo sprejem | na poti pa se dekleta trudijo |
 |
 |
| obdržati vsaka svoj plamen | in razsvetlile so prostor |
 |
 |
| evo kot podnev | vi ste luč sveta |
 |
 |
| vi ste sol zemlje | dobrodošla v skvoju |
 |
 |
| večerja | in počitek |
 |
 |
| ozirom priprava na nasledji dan | še sirčka narezat |
 |
 |
| gremo, gremo, gremo | v Gardaland |
 |
 |
| ja jst bom pršu ob sedmih na bus | zbiramo nalepke |
 |
 |
| štrcuna pr SKVO-ju | ni da ni, vse zaston pa brez davka |
 |
 |
| bo pa še lep dan | škljoc |
 |
 |
| Blue tornado | navadn tk kt žicnca |
 |
 |
| sam mal bl hitrej gre | Tina |
 |
 |
| desant delfinov | Beg iz Atlantide |
 |
 |
| evo vsi smo celi | to smo šli sam mem |
 |
 |
| prosti pad | tale v klad pa že ne more bit kj prida |
 |
 |
| kavbojci in | indijanci |
 |
 |
| čao | naslednje jutro pa |
 |
 |
| nekaj je v kopalnici | joj petršil sušijo :) |
 |
 |
| se pobrijemo | pa zobke umijemo |
 |
 |
| no takole | in počas odidemo k maši |
 |
 |
| Mateja | nam se je pa pridružila še Bernarda |
 |
 |
| pa se pogovarjamo | sončmo |
 |
 |
| in gledamo v tla | več ko je obeskov boljh je umazana |
 |
 |
| čisto hladna v senci | in v družbi starih kameradov |
 |
 |
| sprejem Bernarde v SKVO | svečko pržgat |
 |
 |
| zdej pa še ostale | no tako |
 |
 |
| ji povemo še par besed | mljask |
 |
 |
| in podarimo simbol | potem pa načrtovanje |
 |
 |
| naš sivi volk Akela | a bi bilo tko v redu |
 |
 |
| ja mislm da bi blo | že pišem |
 |
 |
| kaj pa če bi,... | no in tko to delamo v SKVO-ju |
 |
 |
| malo tihožitja | no |
 |
 |
| samo še ena nalepka manjka :( | kosilo se kuha |
 |
 |
| vsak ma svoje delo | tole bo pa enkrat še solata |
 |
 |
| a so makaroni že | mešaj |
 |
 |
| no pa bo | počitek 2 minutke |
 |
 |
| tole se mormo še zment | Tomaž |
 |
 |
| Neža | Bernarda |
 |
 |
| Mojca | Mateja |
 |
 |
| Jernej | in Erika |
SKVO VIKEND
Naporen teden potenja v šoli, za nekatere pa v službi se je zaključil. Petek - sicer konec tedna, a za nas »bodoče« SKVO-jevke in za že »potrjene« SKVO-jevce šele začetek vznemirljivega vikenda.
Zbrali smo se ob 19. uri pred skavtskim stanovanjem v Stari Loki. Srce je delalo bum-bum, ko nam je voditelj Tomaž prekril oči s črno ruto. Prepustile smo se njegovemu vodenju, ki nas je pripeljal do mirnega kraja sredi travnika. Ostale smo same. Pred nami je bila pomembna naloga, za vse tri prav poseben izziv. Pogrešale smo Bernardo, ki se je zaradi šolskih obveznosti srečanja udeležila šele v nedeljo. Vživele smo se v vloge svetnic, ki v rokah nosijo lučke, znak, da smo luč sveta. Te lučke (svečke) na poti do končnega cilja niso smele ugasniti. Zaradi močnega vetra smo imele precej težav, a saj je že tako, da se skavt znajde v vsaki situaciji, tako da ni bilo presenečenje, da smo na cilj prispele s prižganimi lučkami J. Voditelji Tomaž, Jernej, Aljaž, Neža, Manca in Erika so se močno potrudili, da smo se ob sprejemu v SKVO počutile vznemirjene, a tudi sproščene. Izziv smo uspešno opravile. Kljubovanje vetra je bilo občutno veliko, a bile smo potrpežljive in se vztrajno borile na poti do končnega cilja. In naš trud je bil poplačan. Tudi me smo postale »potrjene« SKVO-jevke.
Večerja je bila že hladna, ko smo se posedli v krog, pa vseeno odlična. Jernej se je res potrudil s pico, kuhar in pol, bi rekle me punce. Mislim, da na taborih ne bomo občutili pretiranega pomanjkanja hrane, če bo le šel z nami. Tako si bomo tudi dekleta lahko kdaj oddahnile in si malo odpočileJ.
Sledilo je pospravljanje in odhod v skavtsko stanovanje. Tam smo si pripravili udobna ležišča in se pripravili na spanec. Vedeli smo, da se moramo naspati, saj nas je čakalo zgodnje vstajanje, pa smo se vseeno zagovorili pozno v noč. Zaspali smo z mislijo na naslednji dan, dan G – oziroma Gardaland. Ob pol štirih zjutraj je zazvonila prva budilka. Pa smo še malo podaljšali, saj je ob tako zgodnji uri res težko vstati. Nato pa še druga budilka… Sedaj je bil res že zadnji čas, da smo vstali. S parimi grižljaji hrane, ki smo jo zaužili, smo se nenaspani odpeljali v Ljubljano na Kongresni trg. Tam nas je že čakal avtobus. Pritovorili smo toliko prtljage, da je šofer kar pozijal. Hrane za osem ljudi za skoraj teden dniJ. Lačnih ust pač ne moremo iti na vlak smrti. Nekaj se je moralo obračati po naših želodčkih!
Vožnja je bila dolga in kar precej naporna. Pozabili smo na naše »povštrčke«, tako da smo morali uporabiti kar ramena svojih sosedov. Tomaž je pripravil igro nalepk, pri kateri smo se med seboj bolje spoznali. Nisem mogla verjeti, da smo lahko tako zelo zgovorni že ob štirih zjutraj. Vedno polni energijeJ. Gardaland smo že čutili v zraku… nato pa neznanska gneča. Šoferjeve neverjetne akrobacije na cestah so nas pripeljale do parkirišča pred Gardalandom. Napolnili smo svoje želodčke in se odpravili na razburljivo pot…
In bila je res razburljiva… Enourno čakanje v vrsti, na žgočem sončku, pa še nikjer nobene klopce, kamor bi lahko malo naslonil svojo, še od sedenja na avtobusu, bolečo ritko… Potem pa neverjeten občutek, ko se usedeš na sedež Blue tornada, se pripneš in čakaš na noro vožnjo. Brez kričanja seveda ne gre. Kako bi pa ljudje potem vedeli, da smo mi gor?! Občutek lebdenja in vrtenja v zraku je res neverjeten. Brezskrbno (verjetno vsi ne ravno tako brezskrbno) smo se prepustili vožnji. Erike žal nismo uspeli prepričati, da se nam pridruži, a ji je bilo odpuščeno, ko je našo dogodivščino uspela ujeti v objektiv fotoaparata. Ali moram sploh omeniti, kakšni so naši obrazi na slikah? J Kljub dolgemu čakanju je bil naš trud poplačan. Nasmešek na obrazu ni manjkal…
Sledile so nepozabne dogodivščine na Top spinu, Sequiji, Vlaku smrti in nazadnje še v Faraonovi votlini. Vrste so bile dolge, a tako je pač med vikendi v Gardalandu. S potrpežljivostjo se daleč pride in tudi mi smo: na celih šest najbolj razburljivih naprav v parkuJ. Navdušeni in popolnoma izmučeni smo se vrnili k avtobusu in se odpravili proti domu. Tam sva s Tomažem ugotovila, da sva edino midva imela še energijo za pogovor, vsi ostali so se pogreznili v globok spanec. Izgleda, da je utrujenost premagala neudobnost sedeževJ.
To noč smo v primerjavi s prejšnjo zaspali v trenutku. Prepričana sem, da nisem bila edina, ki se ji je še nekaj časa potem, ko smo smuknili v spalno vrečo, vrtelo v glavi od vseh dogodivščin, ki smo jih preživeli v Gardalandu.
Vstali smo ob 8. uri, pozajtrkovali in se odpravili k sveti maši. Po maši je sledil Bernardin prihod v SKVO-jeve vode. Tudi ona je imela nalogo ponesti lučko do določenega cilja, kar ji je dobro uspelo. Tako se je naš SKVO počeval za štiri članice. Sledila je še nepozabna igra »Ali poznaš Mihaela« (to morate sprobat!!), nato pa smo se zbrali v skavtski sobi in tam začeli z načrtovanjem našega novega skavtskega leta – leta 2006/2007. Spoznali smo, da nas čaka ogromno zanimivih stvari, od enodnevnih dogodivščin pa do večdnevnih taborov. Pa vseeno mislim, da bomo zmagali. Kjer je dobra volja, tam je pot J.
Med načrtovanjem smo se posvetili tudi kosilu, ki je bil odličen. Že dolgo nismo jedli skavtskega kosila – špageti s sirom, tuno, koruzo in kislo smetano. Pa seveda solata iz paradižniga. Ko smo napolnili svoje želodčke, smo zopet napeli možgančke in se dogovorili še nekaj pomembnih stvari glede delovanja celotnega stega, nato pa smo še pospravili za seboj.
Pred odhodom smo svoje rutke zapolnili z novim, nepozabnim spominom na čudovite skavtske trenutke. In polni pričakovanja na novo srečanje smo se odpravili domov …
Mojca Jurčič