tabor PP - Reteče 2005
priprave na Drzni.si
14.8. - 23.8.2005
|
|
drzni.si komplet |
popotniki na počitku |
|
|
imamo pravi potovalni tabor |
stonoge nam izročajo Barbaro |
|
|
tu pa je že prva preizkušnja |
na kolo |
|
|
RADA BI ŠLA V PePe |
draga Barbara, tu notri je,.... |
|
|
pa dober tek |
Barbare nismo pustili same |
|
|
šlaufi |
in jutranji pogled na šotore |
|
|
postavljamo šotore |
in kujemo program |
|
|
nekateri spijo bolj očitno |
nekateri pa malo manj |
|
|
pišemo, rišemo |
zabijamo, postavljamo |
|
|
več glav več ve |
nekateri so prišli za nami s kolesi |
|
|
zlagamo |
0,75 kg makaronov za 15 lačnih? |
|
|
lubenica velika okrogla |
zvit je tale polen kot sveder |
|
|
ogenj je treba potih zakurt |
gradimo vhod |
|
|
mateja + vinko |
smo drzni al nismo |
|
|
kako bomo pospravljali |
blat |
|
|
to so stopnice od jambora |
pobiramo drva |
|
|
in ga odpeljemo na deponijo
lesa |
obvezno kopanje |
|
|
utrujenost in zadovoljstvo |
pica party |
|
|
s torto |
mljask |
|
|
skavtsko letališče v blatu |
vojska je prišla iskat
šotore |
TABOR PP
Letošnje leto se
je klan Drznih skovikov odločil za malce drugačen tabor. Navadno se na pot
odpravimo z vlakom in potem nadaljujemo peš, tokrat pa smo se
dogodivščinam naproti odpeljali kar z avtomobili. Razlog je bil seveda ta,
da se čim bolje pripravimo na dogodek leta, tabor Drzni.si. Vse skupaj se
je začelo na Gospodov dan s skavtsko mašo, nadaljevalo pa vse do prihoda
prvih potnikov naše letalske družbe. Pred nami so na prizorišču en teden
bivali IV-jevci, ki so oddali sedaj že klanovko Barbaro, mi pa smo jo z
veseljem sprejeli. Poslovili smo se od mlajših članov stega in nadaljevali
s pripravami. Čakalo nas je ogromno dela. Pripraviti smo morali jambor,
vhod, postaviti členarje, ograditi prostor za šotore naših gostov, in
seveda izdelati najboljšo pot preživetja. Poskrbeli pa smo tudi za dober
program, ki je obsegal jutranjo telovadbo, delavnice, nočni izziv ....
V dnevih priprav
smo se res veliko naučili, bolje spoznali in komaj čakali, da se Drzni.si
začne. Tudi med seboj smo postali res pravi prijatelji in si pomagali med
seboj. Po naših glavah pa še vedno odmeva: »Drzni.si živeti svoje
življenje …«
Kristina
Ritonja, Vztrajni skovik
naslednji dogodek
|