tabor IV - Reteče 2005
"LETALCI"
8.8. - 14.8.2005
 |
 |
| na tabornem prostoru | čakamo na carino |
 |
 |
| postavljanje šotorov | še napnemo |
 |
 |
| vojska je že tuki | bo vse v redu |
 |
 |
| stonoge + čebela | levi |
 |
 |
| šivamo | in že stoji |
 |
 |
| lukna za jambor | še križna vezava |
 |
 |
| lukna bo dovolj globoka | da postavimo jambor |
 |
 |
| levja ognjišče | stonoge |
 |
 |
| že diši | moram se naučiti štopati |
 |
 |
| miza levov | kopanje |
 |
 |
| taborni ogenj | če je dež se pa tako prižge ogenj |
 |
 |
| kandidati imajo še veliko dela | mlinček |
 |
 |
| levi | stonoge |
 |
 |
| na poti preživetja | gremo čez štrik |
 |
 |
| kva pa te gume tuki | 10 x obrat |
 |
 |
| men se vrti | kje pa sem |
 |
 |
| a je sam tolk blata | moja majca |
 |
 |
| evo smo že zunaj | ne smem se dotakniti |
 |
 |
| skupinska | peremo sebe in cunje |
 |
 |
| hitro je toplo pretoplo | poslednji kvadrat |
 |
 |
| sekaj | pada |
Letošnji IV tabor je potekal v Retečah in zato se nas je 13 IV-jevcev na lepo ponedeljkovo jutro, dne 7. 8. 2005, zbralo pred reteško cerkvijo, da smo potem kar peš odšli do prizorišča tabora. Se nam pač ni splačalo plačevati za avtobus, ko pa je bila naša pot dolga le kakšnih 500 metrov.
Na travniku, kjer naj bi postavili šotore in vse kar spada zraven nas je, ko smo prišli do tja že čakal rentgen. Kot prave letalce so nas najprej pregledali, če kdo ne skriva mogoče kakšnih prepovedanih, nevarnih stvari, ki jih ne sme odnesti na letalo … Potem pa se je začelo. Najprej smo postavili jamborije za vode, da smo imeli kje spati, nato pa smo šotor pomagali postaviti tudi voditeljem, da jim ne bi bilo treba spati kar pod milim nebomJ. Ko smo si svoja »enotedenska bivališča« uredili, sta prišla dva vojaška tovornjaka, ki sta nam pripeljala štabne šotore. »Za Drzni.si,« so nam rekli voditelji, ko nam ni bilo jasno, zakaj bomo mi potrebovali 8 »štabcev«.
Seveda pa celotnega tabora nismo postavili kar v 3 urah. Še celo ponedeljkovo popoldne in tudi še cel torek smo se trudili, da bi čim lepše postavili vodove kuhinje, tuše, umivalnico in seveda jambor. Luknje za WC nam na srečo vseh ni bilo treba kopati. Imeli smo kar »Vigred«J.
V sredo zjutraj pa smo vodniki izvedeli, da nas čaka najtežje pričakovana stvar na celem taboru, hajkJ. Hitro smo spakirali najpomembnejše, kar bi se na potepu lahko potrebovalo, potem pa pot pod noge in smo šli. Vsak v svoj konec. Stonoge in ena čebela smo jo mahnile proti Škofji Loki, fantje pa so šli v Krotendorf (v Žabnico, če povem po domačeJ). Da, imate prav. Odpravili smo se spoznavat domače okolje … Imeli smo se super, z raznimi srečnimi in nesrečnimi pripetljaji, in kar prehitro se je bilo treba vrniti nazaj v tabor.
Kmalu po prihodu pa nas je čakala letalska preizkušnja, ali pot preživetja, zato smo se preoblekli in pogumno odšli proti prvi točki, reteškemu potoku, ki je imel le kakšnih 10oC. Cela pot je bila kar blatna, saj jo je dodobra razmočil dež, ki je padal dan prej, a smo se hvalabogu lahko umili v Sori, da starši, ko so prišli pogledat svoje otroke niso namesto otrok našli blatnih pujskovJ. Dan odprtih vrat je bil kar malo prekratek in že je bila tukaj sobota, zato smo počasi začeli pospravljati, dokončno pa ob pomoči PP-jevcev, ki so imeli tabor takoj za nami na istem mestu, pospravili v nedeljo po jutranji maši. Sledil je še poslednji kvadrat in moj odhod iz četeL (pa tudi prehod v PPJ), nato pa smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Eni domov, drugi pa še za en teden na »potovalni tabor«J…
Barbara Volčič, Drzna Ovca