Potovalni tabor - Primorska
Kozina - Koper
20.-23.8.2004
 |
 |
| ŽP Škofja Loka | in gremo proti Ljubljani |
 |
 |
| Jernej Manca Aljaž | Matevž Luka Luka |
 |
 |
| Urban Bernarda Andreja | Tomaž Tina Kristina |
 |
 |
| zavili smo proti prvi trgovini | kjer smo kupili hrano za cel dan |
 |
 |
| in to za pičlih 2990 SIT | Mati |
 |
 |
| naši PP-jevci | mati je poslala Amadeja |
 |
 |
| od hiše in mu dala popotnico | in gremmo |
 |
 |
| kam se pa gre | ej kje se gre proti... |
 |
 |
| na pol poti proti Slavniku | morki Luka |
 |
 |
| ku kuc a nas vidiš | ja tuki smo |
 |
 |
| v Podgorju | grem po vodo |
 |
 |
| na naših majicah | počitek |
 |
 |
| in dobra volja | sta potrebni pred kosilom |
 |
 |
| po kosilu pa le počitek | ampak čas je da gremo naprej |
 |
 |
| brez izjem | pa tud po švelarjih če je treba |
 |
 |
| Luka in Urban | Kristina Manca in Bernarda |
 |
 |
| Tina pa Andreja | dolga je pot |
 |
 |
| in ozka | še ožja in strma |
 |
 |
| ki gre v nebo | pred cerkvico Marije Snežne |
 |
 |
| Luka se igra - sej se mu je podrl | perica :) |
 |
 |
| pogled na del kraškega roba | oltar |
 |
 |
| sonce je reklo | lahko noč |
 |
 |
| mi pa kje pa si? | večerja |
 |
 |
| prepevanje kanonov | prikazala se nam je Marija |
 |
 |
| ležali smo kar na tleh - kje pa | Krisitina ima pa rojstni dan |
 |
 |
| počitek po vstajanju | in gremo naprej |
 |
 |
| v Črnotičah | pri Mančini sošolki doma |
 |
 |
| proti Podpeči | Manca gre pa rikverc |
 |
 |
| že tko je vroče sedaj pa še pod peč | no vseeno smo se ohladili |
 |
 |
| pod pečjo vas Podpeč - logično | pred |
 |
 |
| Hrastovljami | kjer smo po počitku |
 |
 |
| zaplesali mrtvaški ples | za vse bo dovolj prostora |
 |
 |
| kar pogumno | cerkvica je bila res lepa |
 |
 |
| dobili smo mreže - če bomo bli ribiči | tuki bomo jedli |
 |
 |
| kuha se pašta s tuno, sirom, smetano | DARS-ov spomenik |
 |
 |
| V Marezigah | priprava zajtrka |
 |
 |
| zajtrk | pevske vaje |
 |
 |
| pri maši | pevski zborček |
 |
 |
| še malo do vlak postaje | ja čist mal še |
 |
 |
| o a ste zmatran | nate sladoled - sami smo ga prnesl |
 |
 |
| počas | opa Erika in Mateja v TAXI-ju |
 |
 |
| gremo v Strunjan | in se slikamo - sir |
 |
 |
| vau čofa čofa | čof čof |
 |
 |
| postanek | kosilo |
 |
 |
| na plaži | v kopalke |
 |
 |
| eni na plaži | drugi v morje |
 |
 |
| glodalke | slika ima dve "podrobnostih" |
 |
 |
| kopamo se | kuhamo gres |
 |
 |
| kako naj bo pa tebi ime | ja tole je treba skupi zvezat |
 |
 |
| pogled na piransko punto | in šverc turiste |
 |
 |
| Manco je skupi potegnil | in ulov našega klana |
 |
 |
| šta je tražiš frke | gremo po vodo |
 |
 |
| kar iz pip smo jo natočil | ravno iz trgovine |
 |
 |
| plaža - izdelovanje ladic | in test plovnosti in vzdržljivosti |
 |
 |
| če ni to naš princ of the ..... | ej a bo moja tud lohka šla v morje |
 |
|
| kosilo | križano-utrujen |
 |
 |
| škljoc | Jezus |
 |
 |
| v gojzarjih? | no pojdimo spet gor |
 |
 |
| Izola | potka |
 |
 |
| cesta | klima |
 |
 |
| beg iz zaporoa | lubenica |
 |
 |
| no Matevž se kar neki gre | naši odhodniki |
 |
 |
| Erika Eržen | Neža Benedik |
 |
 |
| Luka Karlin | Luka Klobučar |
 |
 |
| Urban Kožuh | na vlakcu v vlakcu |
 |
 |
| pojčkamo | s kitarco |
 |
 |
| tudi skavtsko himno | čeprav malo ožuljeni |
 |
 |
| no bilo je fino | še zadnja večerja |
POTOVALNI TABOR
PRIMORSKA 2004
1.dan 20.8.2004 Kozina - Gradišče (Marija snežna)
20.8.2004 Smo se Drzni Skoviki odpravili na potovalni tabor po Primorski. Najprej smo se nekateri ob 05:30 zbrali na glavni železniški postaji Škofja Loka,nekateri pa so čakali na postaji v Retečah. Tako smo Drzni Skoviki nadaljevali pot proti Ljubljani. Ko smo prispeli tja smo poiskali vlak za Kozino, se vkrcali in tako smo nadaljevali pot proti Kozini. Ko smo prispeli v Kozino se je tako rekoč začel naš potovalni tabor z težkimi nahrbtniki. Najprej smo poiskali najbližjo trgovino. V trgovini smo nakupili hrano za kosilo in večerjo in tako smo odšli proti Podgorju. Vmes, ko smo hodili smo se pogovarjali, se smejali in tudi malo peli. Vmes smo se včasih malo ustavili,da smo popili vodo. Nekateri smo med potjo odtrgali kakšno slivo. Ko smo prišli v Podgorje smo najprej odložili težke nahrbtnike, se malo odpočili in pripravili kosilo, no kosilo so pripravili najbolj zagreti fantje.:) Ko smo pojedli kosilo smo si privoščili malo počitka, a nam je na žalost počitek najprej motil nekdo,ki je igral na harmoniko, potem so se drli petelini, nato pa je še neka gospa mislila, da smo teroristi. Tako smo se odločili da pot nadaljujemo proti Gradišču. Nekateri fantje so imeli še toliko energije,da so s težkimi nahrbtniki tekli po klancu navzgor. Ko smo pa hodili pa je Matevž imel smolo in se mu je strgal čevelj, a ga je na srečo popravil. Ko smo prišli v Gradišče smo najprej poiskali cerkev sv. Marije Snežne. Tukaj smo tudi smo tudi prespali. Najprej smo odložili težke nahrbtnike, nekateri so igrali karte tarok drugi pa so raje udarili kakšno debato. Čez nekaj časa sta se nam pridružile še preostali dve skavtinji Neža in Erika, ker prej nista mogli priti zaradi obveznosti. Povedali sta, da je gospod rekel da je tukaj dosti kač. Tako so fantje zvedeli, da se nekatere punce bojimo kač,in so to dobro izkoristili in z užitkom strašili punce. Nato je sledila večerja. Po večerji smo mogli malo paziti na vodo, ker jo je nam primanjkovalo. Potem smo si pripravili armaflekse in spalne vreče a je na žalost začel padati dež in tako smo mogli iti v cerkev, potem pa je sledil večerni program, tukaj smo malo peli, nato je sledila še pravljica za lahko noč. Nekateri smo zaspali, najbolj vztrajni pa so šli ven na nočni klepet. Tako smo Drzni Skoviki preživeli lep in zanimiv 1 dan potovalnega tabora.
Bernarda Kožuh, Nežni Skovik
2.dan 21.8.2004 Gradišče (Marija snežna) - Marezige
V soboto zjutraj smo se zbudili v cerkvi Marije,ker je ponoči začelo deževati. Vsi smo bili že lačni in ko smo se najedli, smo se odpravili proti vasi Črnotiče. Tam smo se ustavili pri Mančini sošolki ki je ni bilo doma, vendar nas je njena mama lepo sprejela in nas pogostila. Ko nam je tako želodce že skorajda razneslo, smo se odpravili proti Podpeči, ki je bila na zemljevidu označena kot zelo visoko ležeča vas, kar smo občutili v nogah in v sklepih. Iz Podpeči se nam, je odpiral prelep pogled proti Hrastovljam, ki so se nam zdele zelo blizu, vendar smo skoraj zašli in ko smo zagledali cerkveno obzidje, smo se neprisiljeno usedli in spili nekaj vode. Po ogledu notranjosti in znamenitega Mrtvaškega plesa smo bili že lačni in smo se odpravili proti Kubedu kjer smo sklenili imet »koveč«(kosilo+večerja). Na to smo počakali kar nekaj časa in ko so bili špageti s sirom, smetano in tunami pripravljeni,smo......jedli. Z zelo polnimi želodci smo se odpravili proti Sv. Antonu po zelo dolgi asfaltni cesti in nato še naprej do Marezig. Pot je bila zelo težavna, a skavt se znajde in tako smo si vmes prepevali in si tudi govorili vice. Pogled na Marezige je bil zelo lep vendar ko smo prišli,smo vsi preznojeni sedli in kmalu smo začeli kuhat gres in ga z veseljem pojedli. Ko pa je začelo deževati smo z navdušenjem sprejeli predlog domačega župnika, da prespimo v veroučnih učilnicah. Nekateri so šli takoj spat, drugi pa smo začeli igrati tarok, ki se je nadaljeval pozno v noč. Enkrat smo pa le vsi zaspali!
Luka Klobučar, Navdušeni Skovik
3.dan 22.8.2004 Marezige - Strunjan
Sonce, vonj po Luki Koper, zatohla veroučna učilnica v Marezigah in glasno dihanje nekaterih so bili budilka v tretji dan našega potovalnega tabora. Pisala se je nedelja, dvaindvajsetega avgusta 2004. Za ta dan je bila napovedana ne preveč dramatična pot iz Marezig proti Vanganelu do Kopra in Markovca. Jutro je res takoj obetalo veliko neznanega, skoraj presunljivega, zato se je v ozračju dalo čutiti, kako palček Smuk lahko reže skozi gosto napetost nekaterih skovikov.
Po napornem vlečenju vek, ki niso hotele pustiti zenicam proste poti, je bil na vrsti zajtrk. Kruh za kruhom je privedel do dehidracije viki kreme in do požrtvovalnega siljenja z marmelado in margarino. Po jutranjem obroku smo se pridružili redni nedeljski maši, kjer smo zapeli tudi dve pesmi, nato pa z vso podporo domačinov nadaljevali pot. Vse do koprske avtobusne in železniške postaje se je vila dolga asfaltna cesta, prepredena z vpijajočimi zrelimi slivami, lačnimi konji in širokimi vzponi in spusti, zato smo nekateri komaj še nadaljevali proti cilju in se seveda neznansko veselili, ko smo tja prišli. V Kopru nas je pričakala tudi Mateja in se nam že od daleč smejala z miniaturnim nahrbtnikom. Na travniku poleg nas je večina vzela dolg, napolitankasti počitek, medtem pa so odgovorni za žretnik šli izpraznit najbližji hipermarket, kjer so nakupili vse potrebno za popolno kosilo, zraven pa si še ogledali zunanjo hotelsko podobo zaporov in eden drugemu jemali čast.
Po kakšnih dveh urah čistega užitka sta nas počasi, a vztrajno začela priganjati dva neopredeljena gospoda. Nekateri so mislili, da sta le dva varnostnika brez prostega časa, a ti so se motili. Izkazalo se je namreč, da sta dva taksista, ki sta si vzela toliko časa in peljala utrujene skavtske noge proti Strunjanu. In res. Kmalu smo se ustavili v nabitem okolišu. Začeli smo lomastiti po tlakovani strmi severni steni narodnega parka proti energetskemu križu, ki se je že velikokrat uprl sodobnemu svetu. Nedaleč stran smo se utaborili in mislili sprva tam prebiti tudi noč. Skuhali smo si vroči-pes hrenovke in ob velikih količinah majoneze počasi polnili želodčke. Kosilu je sledil dvouren skok v slovensko lužo in nas skupaj s tunkanjem, pranjem, takšnimi in drugačnimi pogovori, meti kamenja, pisanjem poslovilnih pisem in zadevanjem nedonošenih galebov privedel vse do skorajšnjega mraka tistega dne.
Najprej večerja, nato zabavno program, je bilo prvotno mišljeno. Toda nismo še dali zadnjega noža mlečnega zdroba s kakavom v usta, ko nas je zmotil neki rejeni glodalec in nas na prijazen način poprosil, naj zaradi dveh minulih dnevnih požarov zapustimo kraj zločina. Na srečo nam je tudi pokazal kam naj se zatečemo ter nas v čisti temi s komaj kakšno lučjo popeljal po spuščajoči se nestabilni mali potki proti obali, kjer naj bi brez problemov mirno prebili noč. Tako smo si po daljšem premoru končno lahko privoščili zabavni večer. Tokrat so bila to skavtska imena za novejše, sveže skavtske dušice.
Po vseh novih imenih in nalogah, ki smo jih nekateri opravljali, težkih izjavah smo se podkožno brez problemov lahko preselili v svet zgubanih velikanov, skavtov princev in začaranih skavtinj, vse dokler ni nastopilo zadnje jutro našega popotovanja. Toda, to je že četrta zgodba, zgodba o kateri mi ni dano poročati. J
Tina Volčič - Radio-aktivni skovik
4.dan 23.8.2004 Strunjan - Koper
Še zadnji dan našega tabora je bil pred nami. Tokrat smo se vsi zbudili malce pozno, ker je prejšnji večer naših 5 Skovikov dobilo skavtska imena. S pogledom na morje in zaspanimi očmi smo si naredili zajtrk in ga lepo počasi pohrustali. Po njem smo pospravili naša ležišča, nekateri smo odšli po vodo, ekipa za žretnik pa po hrano za kosilo.
Če imaš morje 2 metra pred očmi, pa res moraš vsaj enkrat skočiti vanj. In kako paše se malce umiti in tunkati ostale, posebno Tomaža, ki pa kar noče pod vodo in greš ti, namesto njega kar trikratJ Ura je bila čas za kosilo, zraven juhice smo pojedli 4 francoske štruce pa je bilo še premalo. Preden smo zapustili kraj zločina, smo se morali še malce igrati in to z ladjicami, ki smo jih sami naredili. Bilo je zelo zabavno gledati, katera se bo prej potopila, predvsem pa je bilo zelo mokro. Iz otročičkov smo se prelevili v popotnike in odšli cilju naproti. Pot ob morju se je sicer malce vlekla, ampak smo vsi veseli prisopihali do železniške postaje v Kopru. Tam smo napadli veliko zeleno bučo in zaklad, ki je hitro končal v naših želodcih.
Vsakdo mora nekoč oditi in vsaka lepa stvar se hitro konča. Luka, Luka, Urban, Neža in Erika so naredili odhod in se odločili, da pokukajo še v svet voditeljstva.
Prebrali so svoja pisma odhoda, punci še na travi pred vlakom, fantje pa na vlaku. Da pa ne bi bil naš zaključek žalosten, smo celo pot do Ljubljane prepevali in se veselili ker smo premagali nove ovire na naši skavtski poti. To pa še ni konec. Čakal nas je še Tivoli in Horse, nato pa le še pot domov. LAHKO NOČ.