POTOVALNI TABOR
PREKMURJE 2002
8.-13.7.2002






POTOVALNI TABOR DRZNIH SKOVIKOV PO PREKMURJU

1. DAN - Ponedeljek 08.07.2002 

Tega dne nas je pot vodila po naslednjih krajih:
Škofja Loka-Ljubljana-Murska Sobota-Rakičan-Budinski mlin-Šadlov mlin-Ivanci-Bogojina-Filovci-Strehovci-Strehovski breg-Bukovniško jezero

Usodna ura tega dne je 6.15 zjutraj, ko iz edinega perona v Škofji Loki odpelje vlak proti Ljubljani. Posebnost tega vlaka je bila v tem, da je bilo na njem šest skavtov, željnih pustolovščin in mračno delovno ljudstvo v pričakovanju novega turobnega ponedeljka. 
V Ljubljani si za ogrevanje privoščimo ogled ograje pokopališča v Navljah. Nekateri bolj zaspani (igrice na prenosnem telefonu, celotedensko rajanje v Bohinju, pakiranje zelo zgodaj zjutraj), drugi bolj spočiti, smo se nato odpravili na vlak Budapest Ekspress. Tam nam sprevodnik da vedeti, da smo kljub vnemi in skrbnem načrtovanju pozabili doplačati Inter City dodatek. To nas stane 250 SIT na glavo. Nekje na poti so na vlak prihrumeli skavti iz Novega Mesta (podarili kos pizze) in skavti iz Trebnjega. 
Po pristanku v Murski Soboti je sledil sprehod do zadnjega stika s civilizacijo - Naš najboljši sosed, naj mu krava crkne. Prijazna gospa nam je podarila 5 SIT za uporabo nakupovalnega vozička iz čisto preprostega razloga, ker se lepo smejimo. Njen priimek je bil namreč Smej. 
Nakupili smo breskve za malico, makarone in omako za kosilo, tisti premožnejše sorte tudi jogurt in sendvič s pršutom. Zakorakali smo po širnem parkirišču Mure in prišli do glavne ceste proti Rakičanu. Sledi nagrada (omemba v članku) za naša dva junaka Naceta in Tomaža. Prva sta v Prekmurju opazila štorkljo in dva velika kombajna, ki sta žela pšenico. Hitro smo se približali prvi točki, to je gradu Rakičan. Tam je Manca prvič v življenju  pobožala neznanega konja. Viteški križec za pogum. Nazaj do Rakičana, kjer je zopet Manca videla štorklje in njihove prisrčne mladiče rjave barve, drugače imenovane tudi vrabci. 







Lokalne junake na kolesih smo povprašali za pot do mlina. So rekli samo naprej. In smo šli samo naprej. Neka višja sila nam jo je krepko zagodla in smo namesto mlina našli lovsko kočo. V naši silni vnemi, da bi videli vsaj en mlin, smo nato blodili  po pšeničnih poljih polnih še nepokošene pšenice. Za pravo skavtsko vzdušje zakorakali še na gozdnata tla in prišli na lokalni kolovoz. Prvič ugledali BELO LEPOTICO, to je bil dober znak, saj smo bili na pravi poti. Višje sile zopet na delu, tudi drugega mlina ni bilo na predvidenem mestu. 
Na križišču smo se usedli na tla in pomalicali piškote. Štefan se je v senci modro hladil. Po postanku uberemo pot proti Bogojini. Vprašamo za trgovino in smo povabljeni na večerjo. Pred cerkvijo nas je pričakal mežnar v srčkastih hlačah in nam podaril dva litra vina in liter radenske za osvežitev. 
Vržemo se na šotorke in počivamo, se hranimo, čez nekaj časa najdemo tudi wc z veliko vsebnostjo metana, tako imenovan ''na štrbunk wc''. Vodne vire pred župniščem smo skoraj izsušili v boju proti dehidraciji, za hlajenje šlapov in pomivanje posode. Po hudem počitku si ogledamo po mežnarjevem mnenju zaklenjeno cerkev od zunaj in od znotraj. Zelo lepa. Odhod proti Bukovniškemu jezeru mimo Filovcev, za ogled lončarske dejavnosti smo bili malček prepozni in jo mahnemo direktno v klanec. 







Po poti navkreber pobiramo stave v kateri prestavi zmore rumen golf druge serije speljati ta klanec. Seveda zmaga Tomaž, za širšo publiko pa podatek da je bila to prva prestava, pa še ta z veliko težavo. 
Petdeset metrov pred vrhom srečamo dva prijazna gospodiča, ki nas povabita v zidanico na testiranje lokalnega vina. Hitro se soočimo s poskusom utopitve v vinu. Prijazna gospoda je kar naprej nalivala in dolivala v kozarec (Bonton pravi: v kozarec se ne doliva tekočine). Po dveh kozarcih dobrega vina smo jo ucvrli proti Bukovniškem jezeru. 
Po klancu navzdol, mimo kapelice sv. Vida in še dvesto metrov nas loči od prekrasnega jezera. Nakar zagledamo neke čudne iz zemlje štrleče deske in še bolj čudaško mrtvaško tihe osebke. Halo, kaj pa vi tukaj. Hitro ugotovimo da je tukaj zraslo novo energijsko središče. Sledilo je še zadnje dejanje, kuhanje večerje, večerna maša in retrospektiva nato sončni in drugačni mrk. Če pa slučajno ne veste kako se žabe parijo je Bukovniško jezero pravi kraj za to da se informirate. 

                                                   Napisal po novem Domiselni skovik.









Skavti iz Trebnjega so dali kos pice                  In to smo mi                  








Skupinska slika - ko smo še vsi skupi      Železničarji poznajo tudi kolo  









  Tina s Tino                                     Prišel je čas žetve









Naša drzna Manca je pobožala konja                                                   

                                                        Štorkle in vrabci  - v sožitju









Kaj je to BLJIŽNICA?                V Bogojini pred cerkvijo









in v cerkvi                     Bukovniško jezero


2.DAN - Torek 9.7.2002

Pot: Bukovniško jezero, Bukovnica, Vučja Gomila, Selo, Kančevci

Šest skavtov se je uradno prebudilo ob 7.00 v želeno poletno jutro, kajti Bukovniško jezero je obsvetljevala čarobna svetloba, ki je sevala skozi meglico, ki je ležala nad površino jezera. Neuradno pa smo se prebujali vso noč, malo zaradi celonočne žabje svatbe, nekaj pa zaradi neugodnega ležišča, kajti debelina armafleksa ni prekrila variabilnih tal, zaznamovanih s paličicami in kamenčki. Po zajtrku, ki je bil tokrat postrežen izjemoma na mizicah za obiskovalce Bukovniškega jezera in pregledu skrbno izdelanega načrta poti smo se odpravili po cesti ob jezeru, ob bukovniškem potoku skozi vas Bukovnico. Tu nas je mlajši moški prijazno usmeril čez travnike, da smo obšli vas Osišče (čimprej osvojeni cilji so bili za nas kljub odpovedi občudovanju lepot goričke pokrajine, še vedno najbolj vabljivi). Dal nam je tudi napotke, po kateri poti naj gremo. Uspešno smo prekoračili več križišč brez oznak in videli vse, na kar nas je moški opozoril (njiva sredi gozda na katerih so lovci zasadili koruzo za divjad), na vzpetini Trebež pa smo kljub temu zavili preveč levo in namesto v Selu pristali na obrobju vasi Vučja gomila. Vprašali smo za pot. Z litrom vina in hladno studenčnico nam je postregla starejša gospa, Hermina Štraus, ki stanuje na št. 122. Na obisku pri njej je bila hči, ki nam je v tolažbo povedala, da se v teh gozdovih ni težko izgubiti celo domačinom. Preko vasi Vučja Gomila in Nemeškega brega (videli smo belo in črno murvo) smo prispeli v vas Selo, v kateri so hiše kot v mnogih prekmurskih vaseh zelo razkropljene. Še enkrat so nas domačini prijazno oskrbeli z vodo, saj je naš hladilni sistem potreboval velike količine tekočine kajti zunanja vročina je segala preko 30 stopinj, notranje pa nismo natančno izmerili, vendar je zaradi zgrešene poti verjetno kritično narasla. Preko glavne ceste smo dospeli do znamenite rotunde sv. Nikolaja. Ob cerkvi rasteta dve drevesi, ki sta nam ponudili senčni počitek. Tam smo tudi skuhali kosilo, si prezračili noge ter pričeli nabirati energijo za nadaljne podvige. Zaradi zgrešene poti in časovne stiske smo pričeli razmišljati, ali ostanemo pri prvotnem načrtu ali pa ga spremenimo glede na okoliščine. Velikodušna odpoved energetsko nabitih in spodbudna pripravljenost ožuljenih in utrujenih sta narekovali vmesni postanek v Kančevcih, ki nas je usposobil, da smo lahko naslednji dan nadaljevali pot v Ženavlje, kot je bilo predvideno že v prvotnem načrtu. Odločili smo se, da čez drn in strn (preko polj vasi Fokovcev in Osranskega brega) odidemo v Kančevce, v Dom duhovnih vaj. Ker so označevalne table krajev zelo redke, smo odšli v vas Kančevci in ugotovili, da je Dom duhovnih vaj dober kilometer pred vasjo. Vrniti bi se morali po isti poti in še enkrat opazovati čudovite zelene oaze hišnih vrtov z umetno narejenimi jezerci v sicer že tako zelo zeleni pokrajini. To nam ni bilo dano, saj nas je prijazen gospod, ki je šel s svojo hčerjo zalivat rože, naložil na traktorsko prikolico in premostil daljavo in višinsko razliko. Vse skupaj smo si tako še enkrat ogledali z drugačne perspektive in malo hitreje. Sprejel nas je pater Miha, enolončnica nam je vrnila moč, sok tekočino, kopanje nas je osvežilo in obleka je dobila delež mila. Naslednje jutro se je izkazalo, da je imela odločitev o spremembi poti zelo pozitivne učinke na fizično in psihično počutje udeležencev tabora Prekmurje 2002. Kako smo izgledali in se počutili pa lahko preberete v poročilu za sredo.


                                                       Štefan Pavli, Iznajdljivi skovik









Bukovniško jezero                  Pri Hermini Štraus









Na  poti                      Rotunda v Selu









Po kosilu smo se odpravili                proti Kančevcem    









Na traktorju                    dom duhovnih vaj


3.DAN - Sreda 10.7.2002

Pot: Kančevci, Petrovci, Ženavlje, Boreča, Grad

Po dveh dnevih mučeništva, ko je bila moja duša že na poti v nebesa, so se prikazali patri v Križevcih kot rešitelji. Njihov dom duhovnosti je bila prava oaza sredi puščave, kjer se cedita med in mleko, ops jogurt.
Na žalost jih je bilo treba kmalu zapustiti. Da bi izpolnili načrte naših velikih planerjev, smo si za slovo od njih privoščili ogled Prekmurja s štirih koles. V nekaj minutah smo spoznali Križevce z evangeličansko cerkvijo in Petrovce z dobro založeno trgovino. Ura še ni bila 10 dopoldan, ko smo "prehodili" skoraj toliko kilometrov kot prejšnji dan v celem dnevu!
Ponovno smo ostali prepuščeni samim sebi v Ženavljah. Ženavlje so majhna vas z velikim spomenikom na mestu, kjer se je "srečno končala skoraj vesoljska avantura dveh belgijskih znanstvenikov". Velikemu dogodku v čast smo opravili rekonstrukcijo pristanka balona v pomanjšani velikosti in pripravili jadralni miting treh letečih zmajev. Drzni skoviki smo se izkazali za zelo spretne. Razbrali smo SOS sporocilo in rešili oba člana posadke.
Pot smo nadaljevali peš z rukzaki na ramah. Ta dan sem bila vodja poti jaz, vendar bolj na papirju kot v resnici. Res da sem v rokah držala zemljevid, toda kaj, ko nihče ni uposteval mojega tempa hoje, tako da sem bila vedno na repu, ne pa na začetku kolone. Mislim, da bi se morala preimenovati v kontrolorja poti, ki ne diktira, ampak zgolj analizira prehojeno pot.
V vasi Boreča smo zaradi pomankljivo izrisanega zemljevida povprašali zagorelega mladeniča, katere ceste naj se držimo. "Ne levo, ne desno, samo naprej," se je glasil njegov odgovor. Držali smo se navodila in srečno prisli v Grad, končno točko tega dne.
Ker je bila sreda tudi dan za veliko preizkušnjo naše zrelosti, smo se najprej morali izkazati kot paži. Izdelati je bilo treba različne vrste orožja, s katerim bi odgnali vsakega sovraznika. Jaz sem baje izdelala buzdovan, s katerim sem napičila divjega pujska, Manca je z mancobardo izvedla vpad v objekt, Nace se je z bodečim kijem spravil na zmaja, Štefan pa je pokončal črnega viteza (samo po uradni verziji), in to s kijem, na katerega je bila privezana kroglica presenečenja. Naša junaška dejanja so voditelje povsem osupnila in še isti vecer smo bili Manca, Nace, Štefan in jaz v senci grada Grad v Gradu sprejeti med viteze. V soju sveč in pod mečem smo se zaobljubili izpolnjevati 10 viteških zakonov.
Dan je bil že pri koncu. Vsaj tako smo si mislili po večerni pravljici tisti, ki še nismo zaspali. Pa so se pojavili vaški džankiji, ki so nam priredili grozljivko, ko nismo bili prepričani o lastni usodi. Če ne drugega so bili uvidevni, ker so nas že po polurnem mučenju zapustili, tako da smo lahko mirno zaspali. In potem je bilo slišati samo še hrrrk...

                                                          Tina - Neustrašni skovik









V Ženavljah                 pri obeležju









Iskali smo balon                           in zmaje          









In spuščali smo zmaje                       in počivali v senci  









Se bodo paži prelevili v oprode?                 Štefan v elementu         








Nace se bojuje z hudobnim zmajem                Tina pa lovi praseta        









Manca  in vpad v objekt                                Na naši poti









To je grad Grad v vasi Grad                ima 365 sobic in soban  








Tko pa zgleda grajski vrt               Baje je tu energijska cona

4. DAN - Četrtek 11.07.2002

Pot: Grad, Bodenci, Šalamenci

V novo jutro smo se podali v kraju Grad ob gradu Grad v Prekmurju. Dan se je za nas drzne skovike začel že zelo zgodaj. Ob 4.00 je namreč gnezdo zapustil naš duhovni asistent Štefan, ki se je odpravil domov zaradi delovnih obveznosti. O d 5:30 pa vse tja do 7:00 sva imela s Tomažem debate, ki pa so bile nenavadno  izvirne za tako zgodnjo uro. Ob 8:00 smo si pripravili obilen zajtrk zraven katerega smo si privoščili tudi nekaj požirkov »zlate ore«.

Po opravljenih jutranjih opravilih se je celotna ekipa drznih skovikov še enkrat odpravila raziskovat grad Grad. Pri vdoru v utrdbo smo si pomagali z razpoko na severnem zidu. Vstopili smo in si še enkrat podrobno ogledali vse ruševine; dokler… No prišla je neka ženska, najverjetneje oskrbnica gradu, tako da smo izvedli hitro evakuacijo in se odpravili proti Šalamencem, cilju naše četrte etape. Še prej smo se ustavili v trgovini v Gradu, kjer smo si privoščili tudi sladoled. Pred trgovino smo razgrnili armaflekse in si na zabavo mimoidočih privoščili zamrznjeno presenečenje v polliterski posodici. Na poti do cilja smo šli po krajšem ovinku, ki se je kmalu spremenil v enourno pot na Vršič. Na vrhu sva se s Tomažem malo pohecala in nekatere izmed drznih skovikov speljala še na tridesetmeterski ovinek. No ta postanek je povzročil resno skrb za Tinin nahrbtnik; pri čemer smo četrti dan hoje ugotovili, da si Tina krivi hrbet z nepravilno nošnjo nahrbtnika. Sledila je hoja po asfaltu gor in dol. Velja omeniti dva klanca: 12 % + 9% = 21%, kar samo priča o naši drznosti na poti. Glede na to, da je bilo kar veliko sonca je bila huda vročina, zato nam je nek domačin ponudil hladno pivo, pri čemer je zagotavljal, da bi voda v taki vročini povzročila kvečjemu infarkt. Odločili smo se , da bomo tvegali in smo še naprej pili ta pravo prekmursko vodo. Napočil je čas kosila in v Bodoncih smo skuhali špagete z mesom, ki ti seže do srca. Po obedu smo se malo stegnili in miže premislili vsa dogajanja današnjega dne.

Nato sta si Tomaž in Mitja dala duška s spuščanjem zmaja. Pri čemer je prvi spoznal pravi smisel pregovora: Kdor visoko leta, nizko pade.

Preostalo pot do Šalamencev je zaznamovala gasilska veselica, ki se je napovedovala za enega izmed naslednjih dni. Gasilec s tovornjakom nas je večkrat prehitel, ker se je na poti ustavil pred vsako gostilno in najverjetneje gasil žejo. Prostor za prenočišče smo si izbrali med Šalamenci in Puconci na majhnem travniku med poljem in gozdičkom. Kobilice so nam delale družbo, kot pa smo kasneje ugotovili so velik delež tamkajšnje živalske populacije predstavljali tudi komarji, česar se najbrž najbolj spomni Tina. Preden pa smo šli spat, smo napisali še cel kup kartic, opazovali kombajn pri žetvi in pri tem razmišljali o zmogljivosti armbrusta. Pri večerni preverbi sem iz skovikov  komaj izvlekel določene podatke, ki so se nanašali na ta dan.

To je dokazovalo, da smo bili zelo zbiti, pravljico sva tako preživela le z Mitjem in pri tem bila »boj, ne boj mesarsko klanje« s krvoželjnimi komarkami.

                                                               Nace Pertovt – Načelni skovik









            12% klanec navzdol               Raj za skavte, komarje in kobilice









         Bogomolka                                In pišejo se kartice

5.DAN - Petek 12.7.2002

Pot: Šalamenci, Puconci, Martjanci, Moravske Toplice

Sonce zjutraj zbudi naše oči in zamežikamo v nov dan. Danes je predzadnji dan, ki nas le malo loči od težko pričakovanega, ki nam je v trenutkih nemoči vračalo upanje in motivacijo, je namreč že tako blizu, da si tega kar ne želimo, saj se zavedamo, da bo kmalu vsega lepega konec. Proti jutru se v posteljo prikradejo kobilice in prava smola je da se seboj nismo vzeli olja, kajti to bi bil res okusen zajtrk, ki bi kar sam poskakal iz posode v lačna usta in naprej do praznih želodčkov!
Komarji ali raje komarke se ponovno izkažejo kot res nadležne, saj si za tarčo kljub ultra težko smrdeči  zaščiti zopet izberejo Tinine okusne oči, ki jih naravnost obožujejo, vsaj vse tako kaže.
Pot nas vodi v Puconce, kjer premorejo lepo želežniško postajo s čisto novimi tirnicami. Tu nam prijazna gospa z nemško registracijopodari 2000 SIT za nakup specialitete domačih dobrot v Prekmurju (gre za »Over Mura moving cake«).
Ker v Puconcih premorejo le dobro založeno trgovino z odličnim sladoledom, ne pa tudi še kako potrebne lekarne, se odpravimo proti Martjancem. Napis LEKARNA se lepo blešči v sončnem dnevu in Tinine noge dobijo turbo pogon do prijazne farmacevtke, ki Tini postreže z domačimi dobrotami alias specialitetami iz domače lekarne.
V bližnji trgovini nakupimo še večerjo, ter se veseli odpravimo našemu prenočišču naproti. Toda na poti nas preseneti še čisto pravi Winston Churchill v obliki bencinske črpalke, in taki skušnjavi se človek res ne more upreti. Tu je še zadnja tekoča voda pred Moravci, zato je le-ta zelo dragocena. Urno natočimo naše sodčke, počasi otovorimo kamele in odpotujemo proti hotelu Redka krošnja.
V Redki krošnji popadamo po skupnih ležiščih in si postrežemo s kosilom v postelji. Mjami kuharice hotela so ponudile odlične bolonjske špagete, ki pa jih Mitja žal ni okusil- druge skrbi.
Kosilu sledi počivanje v obliki puščave, puščavi pa sledi sestavljanje Listine klana, ki jo obredno podpišemo z obilo švica in adrenalina v krvi. Zmagoslavno lahko trdimo, da bi se Drzni skoviki zelo dobro odrezali na teku na 10 m. In kaj sledi adrenalinu? 
Kuharji že budo spremljajo vrenje hrenovk v pomankanju vode, sobarice nam zopet postrežejo kar v postelje. Ugotavljamo, da je tako zanje najbrž najlažje, sja jim ni treba pogrinjati in pospravljati miz, rjuhe pa že tako ali tako zamenjajo vsako jutro. Tak način poslovanja hotela Redka krošnja je med najbolj ekonomičnimi in bi bil lahko za zgled vsem svetovno priznanim hotelom. Večerji pa sledi?
Ja, kaj drugega kot tema! Ne, ne pa to še ni vse, danes je prišel dan, ki je nove, še neimenovane skavte poimenoval in jih tako s polnostjo vključil v skavtsko skupnost. Tako vam sporočamo veselo novico, da so se 12.7.2002 rodili Neustrašni skovik (ženskega spola), Načelni skovik (moškega spola), Iznajdljivi skovik (moškega spola), Domiselni skovik (moškega spola). Omenjeni novopečeni skavti so morali svoje ime utemeljiti oziroma potrditi s častno nalogo. Prav tako pa sta svoje že tradicionalno obstajanje potrdila tudi Vestni oven in Marljiva mravljica.
Omenjeni osebki so zaspali z veseljem in smehljajem na obrazu in to kar na terasi hotelske sobe, kajti v sobi hotela je bilo soparno in vroče, taka klima pa ni ustrezala potrebam naših reh skovikov, ovna in mravljice.
                                                                  Marljiva mravljica

Puconci, skavti, sladoled                                                     

                                                     Štorklja









      Hotel Redka krošnja                 podpisali smo listino klana








In to obredno! z senfom in svinčnikom

6.DAN - Sobota 13.7.2002

Pot: Moravske Toplice, Noršinci, Murska Sobota, Ljubljana, Škofja Loka

Med pet spečih skavtov, ki so legli k nočnemu počitku v šumi pri Moravskih Toplicah, je ob pol štirih zjutraj padla majhna dežna kapljica. Naslednja kapljica ji je kar hitro sledila in prebudila moj rahel spanec. Nato je sledila še ena, druga in tretja. Kapljice so postajale vse debelejše in po nekaj sekundah rečem: »ajde, gremo, spakiri!«. »A, kva je? Dej ne seri, pjt spat.«, so se vrstili odgovori, vendar je bilo potrebnih le nekaj trenutkov, da je poslednji začel, med dežnimi kapljami pakirati stvari v svoj nahrbtnik. Po dveh minutah smo že bili pripravljeni za na pot. Po nekaj pet minutni hoji smo prišli do zdraviliščnega kompleksa. Poiskali smo najbližji nadstrešek in se tam tudi udobno namestili na marmornata tla in zaspali. Takrat je bila ura okoli četrte zjutraj. Po 45-ih minutah spanja nas je zbudil varnostnik. No konec koncev smo spali pred gostilno, pa to z gostilno bi mogoče še šlo, če nebi spali med gostilno in banko. Oziroma smo spali kar pred banko, gostilna je bila pa zraven, samo se je šele ob 17-ih odprla. Ko smo temu varnostniku povedal, da smo skavti, pa da nas je dež ujel, pa da se gremo kopat ko bojo odprl, nam je pustu še pol ure časa da se premaknemo.
No ob pol šestih zjutraj smo se tako premaknili pred cerkev na klopce, kjer smo imeli telovadbo, zajtrk, in smo čakali osmo uro. No takrat smo se odpravili v trgovino, nato pa v TERME 3000. V terme smo imeli prost vstop, zato bi se radi še enkrat zahvalili. Tam so nam dali posebno garderobo, to zato da ne bo še drugod smrdel.J Najprej smo se stuširali, šli na stranišče, se obrili – to samo moška delegacija, potem pa v vodo. J J J 
Kaj smo vse počeli v vodi sedaj ne bom razlagal, lahko pa rečem klasika. Nekaj za primer: Kopanje, tunkanje, špricanje, skakanje v vodo – pa to samo tam, kjer imajo za skakat, vožnja po toboganih, tudi po tistem, k gre sam naravnost.
No okoli treh popoldan smo zapustili zdravilišče in odkorakali mimo Noršincev proti Murski Soboti. Ker smo se že od zgodnjih jutranjih ur namakali v vodi, ali pa je ona nas, popoldan pa je kar lepo pripekalo sonce, smo bili kar dehidrirani. V ta namen smo popili enormne količine vode. Ko smo prišli v Mursko Soboto, smo morali spet v trgovino, da smo lahko s hladno pijačo vnovič pogasili našo žejo. Morali smo iti tudi na subvencionirano prekmursko gibanico v hotel Diana v Murski Soboti. Šli smo na vlak. In smo se peljali. Peljali smo se proti domu, mimo Beltincev, Veržeja, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Pragerskega, Celja! »Opa kva je pa tolk folka tle«, odgovor je preprost, vsi ki niso takoj doumeli so spoznali resnico, ko smo prišli v Laško. Pivo in cvetje v Laškem je dodobra izpraznilo vlak, na cestah pa so se vile kilometerske kolone stoječih vozil. Vlak je nato odbrzel skozi nevihtno noč in nas zazibal v prijeten spanec. V Ljubljani smo presedli na avtobus, kateri nas je popeljal proti naši lepi Škofji Loki. Tako smo sklenili naš prvi potovalni tabor.
                                                                             spisal Vestni oven










Manca po naporni noči               1,2,3, kalorija se zgubi









           PRED                                           v garderobi     








          MED                                            NA      









       POTEM                                   na poti dehidracije









Naš stari dobri spomenik                  in to je to  - nč teškega

                                                                             naslednji dogodek