SKAVTSKA POROKA
Vasja Markič in Neža Benedik
28.1.2006
Po naporni
fantovščini in dekliščini, kjer sva z Vasjo dokazala, da sva že primerna,
da postaneva mož in žena, sva končno dočakala tudi najin poročni dan.
Vasja je prišel
pome že navsezgodaj in mi prinesel šopek. Domači so ga še zadnjič želeli
prepričati, da bi morda pa le vzel kakšno od ponujenih »deklet«, a Vasja
se ni dal. Ko me je le našel, se je pričel obilen zajtrk v krogu nevestine
družine. In smo šli. A glej ga vraga, ob koncu vasi so nas že ustavili
domačini češ, da neveste ne dajo. Vasjo so obtožili mnogih grehov; da je
pomečkal še nepokošeno travo, trgal rože, zganjal nočni hrup … In kljub
mrazu se je Vasja kar pogrel in s pričami spretno vrtel jezik ter pridno
poprijel za delo, da bi se le ti vaščani čim hitreje umaknili. Počasi pa
so tudi vaščani videli, da grem v dobre roke in so postopoma popustili, še
trenutek. dva in že so mu segli v roke, nazdravili s kapljico rujnega in
nas spustili mimo.
Nato nas je pot
vodila v gostišče Pr` županu, mi pa smo se zopet obilno najedli slastnega
kosila.
In že je bil na
vrsti najbolj pomemben del dneva. Z Vasjo sva vstopila v cerkev, kjer so
naju že čakali najini domači in prijatelji. Že sama maša, ki jo je vodil
župnik Rafko, ob asistenci Ivana in Davida, je bila čudovita, še najlepše
pa je bilo, da sva si, takrat še z bodočim možem, obljubila večno
zvestobo, spoštovanje, ljubezen v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …
ter si v znamenje vsega obljubljenega izmenjala prstana. Vso sveto mašo pa
je tudi spremljalo lepo petje škofjeloških in novogoriških skavtov.
Po maši sva bila
deležna sneženja riža, ki je tokrat padal z malo večjo hitrostjo in močjo
kot sneg. Sledila so še mnoga voščila, požirek toplega čaja in kepanje, ki
se mu Primorci niso mogli odreči, saj nimajo vsak dan toliko snega, no
priključili so se tudi Gorenjci.
Ker pa nas je že
priganjal mrak, smo se podali veselemu slavju naproti.
Neža Markič,
Pozorni skovik
naslednji dogodek
|