Skavtske obljube
2003 Dolgo smo čakali in dočakali. Dan, ki je za vedno spremenil naša življenja. Vse skupaj se je seveda začelo že prej. Oktobra, ko smo prvič izkusili čar skavtstva na Jakcu, in si na jesenovanju priborili naše lepe rutke, od katerih smo se nedavno s težkim srcem poslovili. V nepozabnem spominu nam je ostalo zimovanje na Uskovnici, na katerem smo izkusili prvo pot preživetja. Enako bi lahko rekli tudi za obisk čistilne naprave ob Dnevu zemlje, tokrat v dobesednem pomenu besede. Najbolj pa sta naša prizadevanja nagradili dve kvakajoči se stvarci, ki sta pretegnili svoje krake in skočili v naša naročja na Zlati žabi. Vsi ti (in še mnogi drugi) dogodki so povsem osvojili naša srca in polni nestrpnosti smo se pripravljali na najlepši dan v našem življenju. Seveda vse skupaj ni šlo tako zlahka kot se sprva zdi, ampak smo morali sebi in drugim dokazati, da mislimo resno in da je naša odločitev nepreklicna. Tudi to preizkušnjo smo uspešno opravili. Nekateri so še premišljevali, a bi a ne bi. Zato, ker je v primeru odločitve ZA vse nadaljne flirtanje z drugimi prepovedano. In se odločili, da bodo v soboto kljub vsemu spekli pecivo in piškote. In prišel je dan O. Dan, ko so zadoneli zvonovi v zvoniku reteške župnijske cerkve, dan ko je iz mladih grl privrela bolj ali manj ubrana skavtska koračnica in je 23 skavtov dahnilo svoj DA. DA v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, DA če Bog da za vedno. Na naših krojih so zablestele nove rutke, kar je ganilo celo reteške farane, da so v mogočnem aplavzu razgibali svoje ročice in nam zaželeli večno srečo. Mi pa smo v skladu s Tomaževo odločitvijo vsi brez razlike ostali v stanju pripravljenosti. Bi-Pi! To se je izkazalo tudi pri postrežbi na ohceti, ki je bila v vseh ozirih res dobro organizirana in predvsem obilna. Nato je sledil medeni dan. Za nekatere zaznamovan s knjigami, za druge s skrbjo za prihodnost slovenskega skavtskega naraščaja. Mojca Bertoncel |