Kraja zastave - Robanov kot
22.7.2006
 |
 |
| bili so opazovani | pripravljamo se |
 |
 |
| buuuu | vezalke morjo držat |
 |
 |
| čevl more pa dobr gor stat | pa lahko se še mal namažemo |
 |
 |
| ena brez fleša | no a smo |
 |
 |
| 20 metrov od tabora | na večerji |
 |
 |
| vse najboljše!!! | Kliči na 031/213-498 - Miha |
 |
 |
| zjutraj kjer smo spali | odpravljamo se v tabor |
 |
 |
| takole zgleda - zdej pa pjt krast | jambor |
 |
 |
| zajtrk | zajček - ne bo več dolg |
 |
 |
| spust po škripcu | hitro še kaj pod zob |
 |
 |
| ne boj - mesarsko klanje | in smo šli |
Adrenalinski večer ali kraja zastave v Robanovem kotu
Fantje v našem stegu s Tomažem na čelu so že od nekdaj zelo pustolovski in nagajivi. Vsaka poslana pošta na mailu, ki obvešča o kraju in času taborjenja posamezne čete je prava vaba za naše mladce. Potem ko smo v stegu zaključili z našimi tabori je bilo že kar malo dolgčas in kot nalašč je prišlo sporočilo o taborjenju čete Škofja Loka 1 v Robanovem kotu.
Akcija se je sprožila s sprejemanjem prijav in Tomažev mobi je kar naprej vibriral, dokler niso bila vsa mesta zasedena in odprava se je začela. Poleg pobudnika Tomaža smo se opogumili še trije M-ji in sicer: Miha, Martin in Manca.
Kmalu po naši najavi, sta se poklicala še dva skavta iz Škofje Loke 1, ki sta se s kolesom namenila proti prostoru X in si želela napadati skupaj z nami. Odprtih rok smo ju sprejeli medse, kajti fanta sta zelo zagnana in požrtvovalna. Pred odhodom na naš plen smo se na Godešiču okrepčali z Martinovo torto, saj je fant prestopil mejo nedoletnosti in postal polnoletni državljan z vsemi pripadajočimi se pravicami in dolžnostmi. Nato pa je sledila vožnja po prelepi slovenski deželi mimo Kamnika, Černivca in Podvolovjeka proti Logarski dolini. Našo vožnjo pa zopet zmoti Tomažev mobi, ki sporoča, da si želijo skupaj z nami krasti še neki Celjani (skavti). Kaj češ, vse kaže da smo res profiji glede na to, da si vsi želijo naše družbeJ.
Bližali smo se cilju, zato se je hitrost avtomobila umirila in napenjali smo zenice, ter kot žirafe stegovali vratove skozi okna, da bi ugledali simbol skavtstva- jambor z zastavama. Toda sploh ga ni bilo videti, tako smo si s pomočjo natančnih letalskih posnetkov tabora in okolice, zadevo ogledali od blizu. Tabor smo šli opazovat mimo krav in se trudili ostati čim bolj neopazni. Meni je kar kri vrela, t'ko adrenalinsko-pustolovsko je b'lo. Po kratkem obhodu in ogledu tabora z različnih možnih smeri dostopa smo ugotovili, da bo stvar dokaj zahtevna, zato smo se odločili, da je najbolje, da se oblečemo v naša roparska oblačila in si stvar še bolj natančno ogledamo in naredimo plan. Natančnemu bližnjemu opazovanju je sledila kratka večerja s proslavljanjem Martinovega rojstnega dne, počasi pa sta se pridružila tudi tista dva nadebudna Ločana, ki sta nam delala družbo in pomagala pri kovanju načrta. Kmalu so se z naglico in glasno glasbo pripeljali še Celjani, ki so se urno preoblekli in odšli na ogled. Ob tem pa meni nič tebi nič že prvi hip sprožili alarm?!?! In tako nam ni preostalo drugega kot, da odidemo v bazo in počakamo, da se v taboru zadeve umirijo. Fantje so se sredi noči zbudili in odšli na lov, jaz pa sem raje pazila na armaflekse in spalkeJ. Zjutraj so mi povedali, da imamo nekaj zastav in klinov tako, da nam zajtrk ne uide. Slovesno smo vkorakali v tabor in si po kratkem barantanju izborili hrano, v zameno za ujetnike pa sta Nadebudneža zaklala zajca debelajca. Bilo je fino in kaj naj rečem: »Prve ne pozabiš nikoli, pa čeprav jo prespiš.«
Manca M. Paulus- Marljiva mravljica