POTOVALNI TABOR
DOLENJSKA 2003
7.-12.7.2003

POTOVALNI TABOR DRZNIH SKOVIKOV PO DOLENJSKI

PRVI DAN: ponedeljek 7.7.2003
Pot nas je vodila: Škofja Loka, Ljubljana, Ivančna Gorica, od tam pa peš čez Muljavo do izvira reke Krke v vas Krko.

Vse skupaj se je začelo okrog 5.00 nekega vročega julijskega dne, sedmega po vrsti. Sledilo je mrzlično metanje še zadnjih NUJNIH!!! pripomočkov za šestdnevno potenje v nahrbtnik. Ta se po zgodnji jutranji intervenciji seveda ni in ni hotel zapreti. Tudi »ruzak« očitno rabi nekaj časa, da se aklimatizira. Kar se je dokončno zgodilo šele, ko je po dirki na železniško postajo srečal svoje sotrpine-ruzake, ki jih je doletela podobna težnostna usoda. Vsekakor prevelika, da bi jo še tako mišičast skavt nosil ves teden brez ukrivljenega hrbta. Ampak tako so razmišljali nahrbtniki in poudarjam - samo nahrbtniki. Drzni skoviki pa smo se pogumno soočili s svojo usodo in se z vlakom odpeljali Ivančni Gorici naproti. Nekateri so spali, drugi pa so se preobrazili v železniške inkasante in vznemirjali nič hudega sluteče skovikice na WC-ju. Kaj hočeš! Francoski »džentlmeni« so žal že izumrli. Kar je ugotovila tudi gospa na sosednjem sedežu, ki je zgroženo izustila: »Kaj, a kar peš boste hodili! Pa saj imate vlak!« Prijazno smo ji pojasnili, da bi kot pravi pustolovci radi lepote Slovenije okusili v vseh njenih razsežnostih, pa čeprav bomo ceno za to plačali s krvavimi žulji in zelo intenzivnimi telesnimi sokovi. Na železniški postaji v Ivančni Gorici smo še zadnjič v tem tednu stali na dezinficiranem pločniku. Nato pa smo v gosjem redu čez drn in strn odkorakali proti idilični dolinici Kravjeka, kjer smo na mojo veliko srečo prvič srečali »pošvedran čevelj na palici« oz. smerokaz Jurčičeve poti, ki je drzne skovike že prvi dan obvaroval »bližnjic, ki postanejo daljšnice«. Na Muljavi nas je pričakal »deseti brat« s prikupno trgovinico. Edini problem je bil v prevelikem številu načrtovalcev kosila, ki so potrdili rek: »Ko imajo otroc' d'nar 'majo kramarji s'm'n!« Posledica je bila prekoračenje proračuna za prvi dan potovalnega tabora, zaradi česar smo uvedli stroge varčevalne ukrepe. Sledilo je načrtovanje igric za večerni program in oddih v vseh mogočih položajih: vodoravnem, sedečem in odrskem. Nato pa kosilo in pešbus. Že po kakšnem kilometru smo srečali ranč z umetelnimi koši za smeti in posebno za Manco prirejenim prevoznim sredstvom za vožnjo po mlakuži. Ampak Jurčičev čevelj nas je spet brcnil na pot po hribčkih in dolincah ter nas privedel do izvira reke Krke. Sledila je maša s ceremonijo, pri kateri smo vsi dobili luštkane flaške z žličko, ki so bile napolnjene s Krko. No, luštkane so bile samo do takrat, ko smo izvedeli, čemu služijo. Ne sprašujte o podrobnostih! Ogledali smo si še jamo s človeškimi ribicami in odpujskali proti župnišču v vasi Krka. Prispeli smo suhi, že čez pet minut pa je lilo kot iz škafa. Mi pa smo srkali gobovo juhico. Mmmm! Zabavni večer so popestrile breskve in večerne predstave. Nekateri se niso mogli odtegniti čarom civilizacije in so zanjo zaradi oglasov tvegali celo svojo kožo. Nato pa nam je Neža povedala pravljico o deklici, ki ... in vsi smo sladko zaspali.

                                                            Mojca Bertoncel, Iskreni skovik

naša majca	na železniški postaji
Erika je imela rojstni dan - včeraj	jutranje vzdušje na vlaku
Mojca vodi danes pot	in to smo mi
gremo	in že smo šli
proti prvim kozam	na Muljavi
Na Slemenicah	in pri Krjavlu
to pa je naš Josip Jurčič	in njegova domačija
splavarjenje	in maša

tu smo dobili simbole	uganeš kakšne??
Jama Krka	mrzlo a?
nekateri spijo	nekateri pa delajo
imeli smo	kulturni večer
naše rutke	predstava o družinski problematiki

DRUGI DAN: torek 8.7.2003
Pot nas je vodila: od Krke po desnem bregu reke Krke do Fužin, Zagradca, Šmihela pri Žuženberku do Budganje vasi

novo jutro nova pot	zrcalna slika
še enkrat	počitek v Zagradcu
sončnica	in sva šla...
na nekem travniku	najbolj goreči so se šli kopat

TRETJI DAN: sreda 9.7.2003
Pot nas je vodila: od Budganje vasi do Žuženberka nato pa po desni strani reke Krke do Jame pri Dvoru pri Žužemberku

Dobro jutro	telovadba
tabla Žužemberk	grad Žužemberk
sladoled	v gradu
in pišemo kartice	tudi tebi

sledi opazovanje

ČETRTI DAN: četrtek 10.7.2003
Pot: Jama, Podgozd, Jama, Podgozd, Soteska, 
Dolenjske toplice

Podgozd. Nastopil je dan s soncem obsijan. Nasmejani smo bili vsi mi, po strašnem nočnem podvigu. Prav drzno smo »ukradli« zastavo izvidnikom iz Ljubljane 3. 
Zadovoljni od glave do pet smo se odpravili po odkupnino, to je zajtrk. He, he, s tem v zvezi se nam je vtisnila v spomin zanimiva anekdota iz ust voditelja Ljubljane 3: »Koliko vas je? 14? Potem grem pa kar hitro mleko redčit.« Ko smo se med sabo dodobra spoznali, se natelovadili in pozajtrkovali so izvidniki Ljubljane 3 odšli na potep. Mi pa, drzni kot smo bili, ostali v Podgozdu še celo dopoldne in izkoristili čas za interaktivno kopanje v Krki. V paketu smo dobili vključeno še čolnarjenje in ribarjenje v vodi brez rib.  
Ker smo želeli podreti evropski rekord v hoji z 20kg nahrbtnikom na relaciji Podgozd – Soteska smo se kar odpravili. Čeravno so tempo narekovali Reteški fantje, rekorda nismo podrli. Velja pa omeniti, da smo postavili najboljši letošnji čas na svetu.  
Soteska. Osupnil nas je nadvse zanimiv podrt grad, prekrit z zelenjem in raznovrstnim šavjem, po katerem so lazili vsi primerki živalskega življa, ki ga vidimo na steklenički Autana. Hm, pogledali smo si še najdebelejša bresta v Sloveniji in odpujskali smo proti Dolenjskim Toplicam – ja tistim z vodo in mehurčki. Kak kilometer prej nam je naš slavljenec Aljaž razodel, zakaj je Planica »ledena« kraljica. Zajemali smo jo s ta veliko žlico. A to še ni vse, sledila je še večerja v šumi. To pa ni bila navadna večerja (niti ne zadnja), jedli smo namreč Dunajske zrezke in pomfri. Večer je popestrila Erika, ki je s še enim skavtom – no to sem bil jaz, šla po vodo in se izgubila v labirintu trim steze. Čisto za na konec, preden smo šli spat pa so dobiti ta novi klanovci skavtska imena, ki so jih na veliko veselje starih članov morali še potrditi z raznimi nalogami.

Naposled smo zatisnili oči in imeli nadvse mokre sanje v Dolenjskih toplicah.  

kozolec kjer smo spali	vod Orke
četa Divjega medveda	vod Kozorogov
po telovadbi z Ljubljano 3	njihov tabor
izvidniki	je dovolj topla?
je	skupinska
na poti proti Soteski	v gradu Soteska
hudičev turn	kraj našega počitka
pa naj kdo reče da se ne je dobro	Mateja in kastrole

skavtska imena

  PETI DAN: petek 11.7.2003
Pot: Dolenjske Toplice, bazen, Na Hribu 

Zjutraj smo se zbudili dobro naspani, potem smo se še najedli in počutili smo se kot v hotelu. Pot je bila kratka, ko smo se že prvič ustavili in sicer v Dolenjskih toplicah, kjer so nas že čakali bazeni polni vode. Kupili smo vstopnice, se preoblekli, trudoma spravili naše velike nahrbtnike v dokaj majhne omarice in poskakali v bazen. To so bili zagotovo najlepši trenutki našega potovalnega tabora. Voda nas je kar pošteno izmučila in zato so Dolenjci poskrbeli, da imajo poleg bazena tudi restavracijo, ki smo jo vsi obiskali. Vendar vse je bilo prelepo da bi trajalo, zato se je kopanje hitro končalo. Vsi čisti in dišeči smo se odpravili iskat primeren prostor za prenočitev in dokaj hitro smo našli primerno pokošeno jaso za namestitev. Zvečer, po okusni večerji - dobri dobri makaroni, je sledil še dolg program, kajti skupina starih popotnikov in popotnic se je poslovila od klana. Ko so vsi prebrali svoje pismo odhoda smo ostali hitro pospali v pričakovanju jutrišnjega našega zadnjega dneva.
  
                                   JERNEJ KALAN – PUSTOLOVSKI SKOVIK

joj kakšna noga	kaj pa je tu
vau	špricamo
čofamo	in gremo
spet skupinska	hotel
nekje na travniku	zastavi
Andreja	Mojca
in Nace	so naredili odhod

  ŠESTI DAN: sobota 12.7.2003
Pot: Nahribu, Dobrindol, Uršna Sela, potem pa z vlakom mimo Novega Mesta, Ljubljane v Škofjo Loko.

                                
Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, ki nam ga je pripravila Manca. In ko smo pospravili vso posodo smo pot nadaljevali iz vasi Na Hribu proti Dolenjim Sušicam, ki pa smo jih hitro prehodili in se kar naenkrat znašli v Gornjih Sušicah. Počasi pa nam je začelo primanjkovati tekočine zato smo v naslednji vasi z imenom Dobindol prosili za vodo. Dobili pa smo sok, kajti naleteli smo na starejšo gospo, ki nas je bila nadvse vesela. Prinesla nam je 6 litrov soka in nam napolnila vse plastenke s pitno vodo. Na koncu ko pa smo se že poslavljali pa nam je ponudila še kosilo, kar nas je prijetno presenetilo, vendar smo ponudbo zavrnili z izgovorom, da se nam že mudi na vlak. Odpravili smo se proti naslednji vasi ki pa je že bila naš zadnji cilj.V neverjetno kratkem času smo prehodili pot, ki smo si jo zastavili za zadnji dan. Na železniški postaji v Uršnih Selih smo se udobno namestili in poslali par skavtov v trgovino po sladoled in lubenico z besedami: Saj je trgovina takoj za ovinkom. Ko pa so se vrnili pa so povedali, da je bilo do trgovine kar nekaj ovinkov! Ko smo pojedli vse kar smo kupili, je iz postaje prišel železniški uslužbenec in začel vrteti neke čudne ročaje, za katere smo mislili da so muzejske vrednosti. Vprašali smo ga kaj počne. Odgovoril nam je da spušča zapornice. To pa je pomenilo da prihaja naš vlak, ki nas bo odpeljal domov v Škofjo Loko. Vsi srečni in nesrečni da se je naša pot končala, smo se vkrcali na vlak. Na vlaku pa smo napisali še listino klana, kar nas je razveselilo, da smo to opravili. Potem pa smo vsi sezuli čevlje, ostali sami in zaspali. In končal se je potovalni tabor klana Drznih skovikov skavtske skupine Škofja Loka 2.     
 
                                    MATEVŽ DOLINAR – PRIROČNI SKOVIK

telovadba v postelji	žeja nas muči
prvi in poslednji vlak	preverba leta
listina klana	počitek

in slovo

MEDTEM PA:
       POGLEJMO KAJ SO DELALI POPOTNIKI KI SO 
              NAREDILI ODHOD.

PETEK 

Petek je sam po sebi zelo zanimiv dan. V nejem se križata dve čustvi veselje in žalost, prav tako novo in staro. Vsa šolska in delovna mladina in starina se veseli petka, saj to pomeni da prihaja vikend in posledično prosti dnevi. Antropološko gledano zelo nov pojav.
Petek je tudi dan, ko je Kristus umrl na križu in ta dan  se postimo. Tako je petek postal dan slovesa in žalovanja. Tako je od začetka krščanstva. 

Ta petek so v klanu Drznih skovikov potekali odhodi. Odhod je trenutek, ko se ozreš na prehojeno skavtsko pot, sklenjena prijateljstva, zanimive dogodke, manjše in večje nezgode in prigode, hrepenenja, svojo pot odraščanja in zorenja. Pod vsem skupaj potegneš črto in se odgovorno odločiš. Želim biti voditelj –ica, oziroma skavtsko znanje bom uspešno uporabljal v življenju. 

Trije junaki Andreja, Mojca in Nace so se junaško odločili, da so skavtsko dovolj dolgo vzhajali in da so zreli za peko.

SOBOTA

Poslovili smo se od naših vrlih klanovcev in se podali proti Dolenjskim toplicam. Opazovali smo zvezdnato nebo in se napotili nočnemu življenju naproti. Zjutraj nas je pričakal obilen zajtrk. Štefan je zamahnil z roko in glej za vogalom se je pojavil avto, ki nas je kasneje popeljal proti Kostanjevici na Krki, kjer smo si ogledali razstavo in ilegalno prisluhnili prečudovitem petju v tamkajšni kapeli. Ogled Kostanjevice, sok, ob 13.15 smo imeli naročen let proti Škofji Loki. Pilot Štefan.   

                                                                             naslednji dogodek