VELIKONOČNA BUTARA 2002
23.3.2002











         Najprej smo nabrali surovine


                                                               in pričeli z dolgotrajnim delom.









           Kmalu bo gotova, samo še tole.         Kot ta pravi SKAVTI smo jo nesli 









         k blagoslovu zelenja.





                                                                  Pa še ena gasilska!

TA ZELENI DAN ALI KAKO SO DRZNI SKOVIKI NAREDILI ''TA VELIKO'' BUTARO

Vse se je začelo v soboto 23. marca; da to je tistega dne, ko je Matti Hautemäki v Planici skočil celih 224,5 m in ko je čez dva dni film Nikogaršnja zemlja dobil oskarja, tistega pravega.

No, tega dne točno ob devetih zjutraj smo se štirje Drzni skoviki podali v lov za butaro. Kot veste je za njeno izdelavo potrebno dobiti nekatere sestavine. Najprej smo se podali v Staro Loko po bršljan. Tam smo ugotovili, da ta ne ustreza našim visokim standardom in kar je še pomembneje; zavedli smo se, da imamo za izdelavo ''ta velike'' butare samo še 23 ur.

Brž smo se podali v lubniške hoste ob reki Sori, kjer sta naši pridni dekleti urno začeli zbirati šibe. Tomaž in moja malenkost pa sva zaman oprezala za prvovrstnim bršljanom. Čeravno sva bila oborožena s štrikom, pipcema in bojno sekiro nama fortuna žal ni bila naklonjena. Zato sva skupaj s Tino in Manco sklenila, da preidemo na plan B. To je pomenilo raziskovanje križnogorskih host v katerih smo nabrali zvrhano ''šotorko'' resja in smrečja. Kar pa se tiče prvovrstnega bršljana – brez haska. Drzni kot smo bili, smo se podali še globlje v križnogorska brezna, a brez uspeha. Nato je Manci upadel sladkor in smo morali v mesto po čokolado. Po različnih koncih Škofje Loke smo nato nabirali tisto ta rumeno zadevo, imenovano tudi forzicija. In ko smo torej zadovoljili svojo slo po čokoladi smo pri Tomažu pustili ves material, potreben za butaro, no manjkal je le še bršljan. Le – tega smo začeli iskati v gmajnah širne Sopotnice, kjer smo sicer našli obilo robidovja, to pa je bilo tudi vse. Zato smo se odločili poskusiti srečo še v brezniških hostah; in glej ga zlomka , tam smo odkrili dve drevesi z bršljanom – tistim prvovrstnim. Pogledal sem levo, nato desno in smuk; že je bil Tomaž na drevesu. Tudi sam nisem izgubljal časa; pograbil sem pipec in se skobacal na drugo, nekoliko bolj oddaljeno in podrto drevo. Delo je bilo opravljeno hitro in natančno.

Drzno smo napolnili obe šotorki ter se urno podali k Tomažu, kjer nas je že čakala pica velikanka, ki smo jo v trenutku pospravili.

Zatem je sledila 5 – urna izdelava ''ta velike butare''. Osrednji nosilni steber je predstavljala dolga fižolovka okoli katere smo trdno povezali mlade šibe. Pri tem se je za izredno koristnega izkazal tovorni vozel. Nakar smo se lotili vrha naše konstrukcije; utrdili smo jo z bršljanovo vejo ter celim šopom, posebej zato izbranih forzicij. Fanta sva z neverjetno zagnanostjo pripravila bršljanove vejice, ki sta jih dekleti priterjevali okoli in okoli takrat še fižolovke; pa sta dodali še malo resja ter smrečja. Midva sva dodala še nekaj estetskih popravkov in naposled je okrog osmih zvečer pred nami slonela prava pravcata butara. In verjemite mi; izgledala je prav drzno. Zadovoljni po opravljenem delu smo jo še izmerili; njena višina je znašala 3 metre in 70 centimetrov. Veselo smo si podali roke in kot na dlani je bilo, da bo naslednje leto butara še večja, še bolj mogočna in še bolj drzna.

Na večer, ko je bilo do svetovnega prvenstva v nogometu še borih 65 dni, smo tovorili naše zeleno čudo po staroloških klancih in mislili samo še na toplo posteljo in na to kako bomo naslednjega dne zmagoslavno postavili ''ta veliko'' butaro v cerkvi svetega Jurija.

                                                                                                Nace Pertovt

                                                                   naslednji dogodek