VELIKONOČNA BUTARA 2002
23.3.2002
Najprej
smo nabrali surovine
in pričeli z dolgotrajnim delom.
Kmalu bo gotova, samo še
tole. Kot ta pravi SKAVTI
smo jo nesli
k blagoslovu zelenja.
Pa še ena gasilska!
TA ZELENI DAN ALI KAKO SO DRZNI SKOVIKI
NAREDILI ''TA VELIKO'' BUTARO
Vse se je začelo v soboto
23. marca; da to je tistega dne, ko je Matti Hautemäki v Planici skočil
celih 224,5 m in ko je čez dva dni film Nikogaršnja zemlja dobil
oskarja, tistega pravega.
No,
tega dne točno ob devetih zjutraj smo se štirje Drzni skoviki podali v
lov za butaro. Kot veste je za njeno izdelavo potrebno dobiti nekatere
sestavine. Najprej smo se podali v Staro Loko po bršljan. Tam smo
ugotovili, da ta ne ustreza našim visokim standardom in kar je še
pomembneje; zavedli smo se, da imamo za izdelavo ''ta velike'' butare samo
še 23 ur.
Brž
smo se podali v lubniške hoste ob reki Sori, kjer sta naši pridni
dekleti urno začeli zbirati šibe. Tomaž in moja malenkost pa sva zaman
oprezala za prvovrstnim bršljanom. Čeravno sva bila oborožena s štrikom,
pipcema in bojno sekiro nama fortuna žal ni bila naklonjena. Zato sva
skupaj s Tino in Manco sklenila, da preidemo na plan B. To je pomenilo
raziskovanje križnogorskih host v katerih smo nabrali zvrhano ''šotorko''
resja in smrečja. Kar pa se tiče prvovrstnega bršljana – brez haska.
Drzni kot smo bili, smo se podali še globlje v križnogorska brezna, a
brez uspeha. Nato je Manci upadel sladkor in smo morali v mesto po čokolado.
Po različnih koncih Škofje Loke smo nato nabirali tisto ta rumeno
zadevo, imenovano tudi forzicija. In ko smo torej zadovoljili svojo slo po
čokoladi smo pri Tomažu pustili ves material, potreben za butaro, no
manjkal je le še bršljan. Le – tega smo začeli iskati v gmajnah širne
Sopotnice, kjer smo sicer našli obilo robidovja, to pa je bilo tudi vse.
Zato smo se odločili poskusiti srečo še v brezniških hostah; in glej
ga zlomka , tam smo odkrili dve drevesi z bršljanom – tistim
prvovrstnim. Pogledal sem levo, nato desno in smuk; že je bil Tomaž na
drevesu. Tudi sam nisem izgubljal časa; pograbil sem pipec in se skobacal
na drugo, nekoliko bolj oddaljeno in podrto drevo. Delo je bilo opravljeno
hitro in natančno.
Drzno
smo napolnili obe šotorki ter se urno podali k Tomažu, kjer nas je že
čakala pica velikanka, ki smo jo v trenutku pospravili.
Zatem
je sledila 5 – urna izdelava ''ta velike butare''. Osrednji nosilni
steber je predstavljala dolga fižolovka okoli katere smo trdno povezali
mlade šibe. Pri tem se je za izredno koristnega izkazal tovorni vozel.
Nakar smo se lotili vrha naše konstrukcije; utrdili smo jo z bršljanovo
vejo ter celim šopom, posebej zato izbranih forzicij. Fanta sva z
neverjetno zagnanostjo pripravila bršljanove vejice, ki sta jih dekleti
priterjevali okoli in okoli takrat še fižolovke; pa sta dodali še malo
resja ter smrečja. Midva sva dodala še nekaj estetskih popravkov in
naposled je okrog osmih zvečer pred nami slonela prava pravcata butara.
In verjemite mi; izgledala je prav drzno. Zadovoljni po opravljenem delu
smo jo še izmerili; njena višina je znašala 3 metre in 70 centimetrov.
Veselo smo si podali roke in kot na dlani je bilo, da bo naslednje leto
butara še večja, še bolj mogočna in še bolj drzna.
Na
večer, ko je bilo do svetovnega prvenstva v nogometu še borih 65 dni,
smo tovorili naše zeleno čudo po staroloških klancih in mislili samo še
na toplo posteljo in na to kako bomo naslednjega dne zmagoslavno postavili
''ta veliko'' butaro v cerkvi svetega Jurija.
Nace Pertovt
naslednji dogodek
|